Izvrsten in samosvoj bend s krasnim imenom: The flaming lips so bili zame precej novo odkritje v glasbi. Čeprav obstajajo že dolgo sem jih odkril šele v začetku lanskega leta in bil v hipu navdušen nad inteligentno poezijo tako v glasbi, besedilih kot njihovih videih. V spodnjem mi je še prav posebej všeč morje barv, tako kot lepota.

Najvišji vrhovi so simbolično domovanja božanstev, zato so za domorodna plemena pogosto nedotakljivi. Razsvetljeni in posvetni Zahodnjaki pa smo jih spremenili v dokazovanje nadvlade naravnemu in božanskemu ter jih spremenili v nacionalne embleme. Tako imajo »Japonci Fujijamo, Švicarji Matterhoren, Francozi Mont Blanc … Slovenci imamo Triglav«. Menda smo celo edina država, ki imajo svojo najvišjo goro v nacionalnem grbu. V Sloveniji se okoli gorništva generira specifični nacionalistični diskurz – le kdo ne pozna simbolnega potrjevanja pripadnic/-kov slovenske nacionalne identitete s pohodom na Triglav? Osvajanje gora, transverzal in razne odprave na najvišje gore sveta z boljšo opremo, letalskimi linijami in »turističnimi aranžmaji« za sodobnega človeka vse bolj postaja oblika hranjenja lastnega ega – še višje, še hitreje, še bolj adrenalinsko, še bolj na meji človeških zmogljivosti. Kaj pa so razni alpinistični podvigi, osvajanje prvenstenih smeri, zatikanje zastavic in sprotna foto- in spletna reportiranja drugega kot svojevrstni ekshebicinizem in narcisizem? Da ne govorimo o tonah odpadkov, ki jih sodobni osvajalci puščamo na vzpetinah in vprašljivih učinkih, ki jih vdor tujerodne kulture, navad, odnosa do narave, nenazadnje finance … pušča pri lokalnem prebivalstvu. Hkrati pa so gore pomembne militantne točke, ki simbolno in tudi dejansko pomenijo nadzor nad teritorijem ter nad naravnimi dobrinami, ki jih nosijo. Še zdaleč niso mrtva gorska puščava, temveč nosijo tisto ključno za življenje daleč spodaj – ledenike in izvire rek –nepogrešljiva vira pitne vode. Zato so se ponekod visoko v Himalaji že vnele oborožene bitke za te kopneče se vire. Ob ogledu nekaj projekcij na prejšnji teden izteklem 2. mednarodnem festivalu gorniškega filma, katerega častni pokrovitelj je bil (dovolj pomenljivo?) predsednik Vlade RS, bi si želela, da bi se v gorski svet spet povrnil mir. Hrup pijanskih druščin v planinskih kočah in štirikolesnikov, odvržene plastenke, podcenjujoče romanje »vernih« množic na Triglav v »japonkah« in »kljukanje« vrhov zgolj za samodokazovanje so povsem odveč v tem gorskem prostoru kontemplacije in surove lepote, ki te gane in osvoji za vselej.

Majhen izsekec iz delavnice doma narjenega papirja za projekt “Osem ciljev za en svet” v sodelovanju z društvom Humanitas in avstrijsko nevladno organizacijo Suedwind.

Za društvo smo pripravili serijo 8 plakatov na temo ciljev, ki zaobjemajo širok razpon spoštovanja človekovih pravic in zavezujejo podpisnice k izboljšanju le teh do leta 2015 (Izkoreniniti skrajno revščino in lakoto, Zmanjšati smrtnost otrok, Zagotoviti trajnostni razvoj okolja,…) Več o razvojnih ciljih tukaj.

Da bi vnesli nekaj humanega toucha in dovoljšnjo razlikovanje med samimi plakati smo se odločili za izdelavo avtorskih podlag iz doma narejenega papirja za vsakega izmed plakatov. V vsak papir smo vnesli nekatere elemente (izrezke iz časopisa, listje, blago,…), ki se asociativno povezujejo s ciljem. Pri tem nam je zelo prav prišlo znanje prijateljice Maje Modrijan, ki se zelo spozna na take in onake ročne in ustvarjalne čarovnije. Odkrila nam je “svet” izdelovanja doma narejenega papirja.

Na kratko in okrnjeno > recept: - Najprej se naredi kašo. V našem primeru smo uporabili embalažo za jajca, ki se zelo hitro raztopi in razgradi
- Nato se pripravi sito, ki služi za prestrezanje kaše, (različne velikosti, v našem primeru smo uporabili sito formata A4) - V tej fazi se kaši doda razne “smeti”, ki dajo papirju značaj - na situ se ustvari tanek film kaše, ki se ga prenese na pripravljeno podlago – filc. - postopek se ponavlja do zaželene količine papirjev - potrebno je še iztisniti vodo..in počakati nekaj dni..in papir je nared.

Seveda je to le en način priprave doma narejenega papirja… Nekaj utrinkov iz ustvarjanja je na fotkah….

Plakati bodo na ogled od 20. Februarja do konca marca na razstavi "Osem ciljev za en svet", ki bo podkrepljena s predavanjem "Globalno partnerstvo za razvoj" (20.2. ob 18.00) v Slovanski knjižnici v Ljubljani.

Po nekajletnem premoru sva se zadnjič z Andrejem Ilcem srečala na kosilu. Andrej je uspešen in dober urednik v Mladinski knjigi, nekoč prej pa sva nekaj let sodelovala v različnih projektih. Imel je zanesljivo navado, da je blago prešel dogovorjene roke, dobre misli in premišljeno zgoščene tekste pa prinašal na večkrat prepognjenih in zmečkaneih listih , ki jih je prestopajoč vlekel iz hlačnih ali drugih žepov. Odkar je založnik, mi tu in tam podari knjigo, za katero se mu zdi, da je dobro, da jo preberem. Tokrat sem dobila Anjo Štefan in njene Štiri črne mravljice (dolgožive zbirke Čebelica, št. že 417 – kako lepo!). To je zbirka 7 pravljic, nežnic, bistrumnic, vsaka je dolga le nekaj vrstic pametnih, modrih, zvenkih, veselih, večplastnih besed, stavkov in pomenov. V Studiu Poper iščemo nove sodelavce za pisanje tekstov. Mislim, da bodo dobili Anjo Štefan v obvezno branje. Andrej, hvala.