London je ogromen, nikoli ga ne moreš prav zares spoznati. Tudi če prebereš odlično, soraj 8oo strani dolgo knjigo Petra Acroyda London: Biography. Knjiga, objavljena l 2ooo, si je v kratkem pridobila kulten sloves, med drugim zaradi vse bolj aktualne psihogeografije./ Psihogeografija je nekakšna točka preseka psihologije in geografije. Debord jo opredeljuje kot raziskovanje vplivov geografskega okolja, ki je zavestno ali nezavestno organizirano, na čustva in obnašanja posameznikov./

Moj način približevanja Londonu je druženje z njegovimi prebivalci, uporaba kolesa in če je le mogoče, vsakokratno bivanje na drugem koncu mesta.

V imenu projekta EDUfashion smo nedavno preživeli nekaj dni na Primrose Hillu, kjer domuje in dela naš partner Nikolai iz Ethical Economy, podjetja, ki namerava uveljaviti svojo metodologijo merjenja etičnih praks podjetij in brendov. Primrose Hill je severni in premožni del Londona tik ob Regent's Parku, umirjen, z dobrimi restavracijami, pekarnami in ležernimi lokali, ki obiskovalce pričakajo s prižganimi kamini in udobnimi, rahlo ofucanimi fotelji. Vse brez najmanjšega truda po dizajniranosti ali razkazovanju – tu vlada star denar ali pa nov z enakimi ambicijami. Izbira mikrolokacije je zanimiva za sedež smelih načrtov Ethical Economy, še bolj pa ime zgradbe, v kateri deluje - Utopian House – le kaj bi o vsem tem porekla psihogeografija?
Nikolai mimogrede, a ne povsem ravnodušno, omeni, da je njegova prva soseda Kate Moss, pa eden od Rollingov, pa še tisti bobnar… Zaspanosti Primrose Hilla se lahko izmakneš s sprehodom po Camdenskih kanalih, v desetih minutah lagodne hoje prispeš do najbolj odbitih scen Camden Marketa. Ni kaj, prijeten del mesta.

Tokratna odkritja: nočno sankanje z lokalci z vrha Primrose Hilla s pogledom na bleščeči skajlajn Londona /za pravo sankanje je dovolj snega le vsakih deset let, zato pa je sankalna tehnologija obupno slaba/ ter obisk v novem, radikalnem Museum of everything. Pred tremi meseci odprti muzej v prostorih stare mlekarije je londonski prvi ter edini javni prostor za razstavljanje umetnosti, ki so jo ustvarili umetniki živeči izven meja mejnstrim družbe.

Kljub navidezni negibnosti kraja se mi zdi, da se morda v Primrose Hillu kažejo drobci drugačnih novih časov.

Dolgo pricakovani koncert: hiperintenzivni in pod nogami goreci MARS VOLTA so me v tropskem Brisbanu odpeljali tja kjer ze (pre) dolgo nisem bil. Kvalitete koncerta in vzdusja seveda ni mogoce zapreti v Youtube, vseeno pa bo tole zanimivo za sladokusce brezkompromisne lepote poezije zivljenja.

v domnevah se naše misli vrte,
skrivnost pa sedi v sredini in ve. ---Forster

--------------------------------------------------------------- Več kot tri leta nisem vedela in niti čutila, kaj postaviti, obesiti, prilepiti v sredino naše hiše, na njeno temeljno steno. Potem je prišla Polona s kladivom in žebljički, se razgledala okrog sebe in omrežila hišo v krinolino, pajčevino, morda gnezdo ter povezala vertikalo in horizontalo prostorov, ki včasih bežijo narazen.

Počutim se priviligirano in sem hvaležna, da mi je Polona zaupala dve svoji deli v hrambo.

/Polona Maher, www.polonamaher.com/

Pred nekaj dnevi sva se z Oliverjem utrujena brezciljno sprehajala po londonskem zasneženem letališču in čakala na negotov polet. Oba je pritegnil mali prizor. Na prodajnih policah /žal fotografija ni najboljša/ je bilo ponujenih najmanj dvajset ženskih revij s skoraj enakimi naslovnicami, vse v različnih kombinacijah glosi magente in rumene barve. Gestald, kolaž , vzorec istih kakofonij je bil skoraj lep, iluzija različnosti in psevdoizbir pa slikovita in nazorna.

Pod novogoriško Kostanjevico sta dva predora, eden za vlake, drugi za pešce in kolesarje. Še pred nekaj leti sta bila tunela temna, vlažna, poleti čudovito hladna in ob večerih malo strašljiva. Na nekaterih predelih so iz stropa padale težke, zelo mokre kaplje. Danes je predor osvetljen, a še vedno poleti skrivnostno hladen in tudi v sušnih obdobjih vlažen.

Pred mnogimi leti, nihče ne ve točno kdaj, se je v predoru, v višini dveh in pol metrov, pojavila plošča z napisom:

TU SVA SE LJUBILA / TI IN JAZ / POPOLNOMA GOLA

Kdo je napis vklesal in ga visoko vgradil v kamnito steno? Ponoči, sam, skupaj s kom, oba? Zaradi sreče, izgube, hrepenenja, hvaležnosti, spomina? Kako, da sta se ljubila ravno tu, v hladu in vlagi? Sta ostala skupaj? Sta še živa?

Srečno novo leto.

Evo, pa je. Konec leta 2009. Kar se mene tiče ga ne bom pogrešal. Če bi ga opisal v jeziku glasbe, bi rekel, da mi je v ušesih pretežno odzvanjala skupina Bon Jovi. Kaj je lahko hujšega? Težko kaj. Je pa bilo poučno tole leto in kot vedno je rešitev ponujala muzika. Namesto razglabljanj o lekcijah, ki sem jih bil primoran absolvirati in njihovih naukih, bo tukaj osebna lista tistih lekcij, ki sem si jih na srečo lahko sam izbral. Moj »personal top five« oz. »first aid kit« leta 2009.

Najboljši glasbeni album: The Flaming Lips, Embryonic.

Najboljši koncert : Tinariwen (Zagreb)

Najboljša komada: Link Wray, Rumble in Sonic Youth, Massage The History

Najboljši videi: Beck, Orphans, Pavement, Father To a Sister of Thought in Demeter, Lada

Najboljši glasbeni dokumentarec: Chet Baker, Let's get lost