I feel love uporablja predvsem taktiko komunikacijskega pristopa Culture jamminga. Torej semiotičnega konflikta, ki skozi trenje odpira prostor za dialog. Rekontekstualizacija logotipa I feel Slovenija mu spremeni pomen in odpira vprašanja.

V tem primeru sicer ne moremo govoriti o »čistem« Culture jammingu, ker ne interveniramo v drug medij- tukaj gre namreč za posredno nematerialno intervenco: uporabljamo lastni komunikacijski medij, ki ga strateško obvladujemo.

Čeprav torej ne gre za intervenco v drug, tuj medij, kampanja vedarle gradi medijskost s tem, ko uporablja moč ali morda bolje nemoč pravnih in simbolnih režimov. Če gre pri Culture jammingu v osnovi za intervenco v tujo lastnino, npr. billboard je last tistega, ki ga najema, je v tem primeru lastnina simbolni kapital I Feel Slovenija.

Kot sem že velikokrat povedal je prav ta, z muko in velikim denarjem ustvarjen simbolni kapital hkrati moč in ne moč označevalca. Bolj kot komuniciranje sledi trdnim zakonom znamčenja- tržnega bendinga, lažje je prevpraševati njegovo dogmatično moč.

Ste morda kdaj pomislili kako bi uporabili metodo Culture jamminga pri odprtokodni blagovni znamki?

Zame je ta kampanja zanimiva predvsem, ker sedaj vsebuje nekatere elemente remiksa. Interno je v studiu Poper remiks komercialne in nekomercialne kulture. Poper je podjetje, ki deluje na trgu, hkrati pa s komunikacijsko ekpertizo presegamo omejenost komunikacijskih praks, ki so osredotočene na tiste mehanizme trga, ki predvsem zapirajo možnosti za enakovredno vrednotenje in spajanje simbolnih in finančnih kapitalov. Vprašanje je seveda kako takšno remiks kulturo institucionalizirati. Po mojih izkušnjah preteklih let je to zaradi mnogih ovir izredno težek in ambiciozen cilj. Na drugi strani pa je I feel love uporabil obstoječe kulturne artefakte (različnih (sub) kultur) in jih ustvarjalno organiziral v novo kompozicijo. Namen je seveda komunikacijski, artistični komentar.

A, če se vrnem h komunikacijskim pristopom. Culture jamming, če je apliciran pravilno, ima izredno močne komunikacijske učinke. Njegova logika pa je predvsem kreacija skozi destrukcijo simbolnega. Ustvarjalna destrukcija. Kot vsaka teorija in praksa pa ima CJ svoje omejitve.

Remiks in Culture Jamming sta kot brat in sestra. Termin Culture Jamming je popularizirala glasbena skupina Negativeland. Prav to skupino pa je tožila založba Island Records, ker so Negativeland remiksali komad skupine U2.

Remiks je za nas kot komunikatorje lahko pomemben teoretski in praktični okvir. Tako kot Culture jamming razume znake, besede, podobe kot odprte, svobodne dele naše skupne kulture. Oba pristopa delujeta na metanarativni ravni. Sestavljata zgodbe na večih ravneh in hkrati smiselno selekcionirata informacije iz okolja. Obe sta vrhunski praksi medijske pismenosti in komunikativnega delovanja. Remiks pa za razliko od Culture jamminga vsebuje tudi bolj eksperimentalno dimenzijo, kjer so rezultati precej nepredvidljivi. Njegova politična dimenzija ni tako eksplicitna kot pri Culture jamingu. Manifestira se predvsem v uporabi, ponavadi pravno zaščitenih delov kulture, čeprav rezultat remiksa v smislu reprezentacije niti ne rabi nujno vsebovati politične izjave. Tukaj gre predvsem za akt delitve, ta pa je del same narave vsakega procesa ustvarjanja.

Remiks prihaja iz glasbe a seveda ni omejen zgolj na njo. Prvi tekst, ki ga morajo vsako leto morajo prebrati moji študentje, je prepis pogovora o različnih konceptih avtorstva med bobnarjem Metalice, Larsom Ulrichom in Chuck D-jem, ustanoviteljem legendarnih Public Enemy (mimogrede Chuck D je tudi grafični oblikovalec). Prvič zato, ker menim, da je glasba medij iz katerega se lahko oblikovalci izjemno veliko naučijo (velja tudi obratno) in drugič zato, ker je potrebno razumeti nove pogoje ustvarjanja kulture.

Voditelj na začetku oddaje Ulricha vpraša za kaj pri celotni stvari gre. »In essence it's about control« mu le ta odgovori.

Leta 2006 je Slovenija poslala na vojaško misijo v Irak 4 slovenske vojake. Vsakdo, ki je hotel takrat le malo razmišljati, je kljub piarovskim eufemizmom, da gre za mirovni poseg in da so naši vojaki le v inštruktorskih vlogah, vedel, da se bo Slovenija s tem simbolno in dejavno udeležila Bushove osvajalne vojne. V našem studiu, ki je bil še v povojih, smo bili nad ravnanjem vlade ogorčeni, nad medlim in po večini nekritičnim odzivom javnosti in civilne družbe pa nelagodno presenečeni. Zato smo sprožili kampanjo Kaj poživlja Slovenijo?, ki je prevpraševala vladno odločitev iz različnih vidikov. K sodelovanju smo povabili nekatere nevladne organizacije, ki se na povabilo niso odzvale. Spoznavali smo, kako hromeč je strah pred neugodnimi vladnimi reakcijami pri posameznikih, še bolj pa pri institucijah, ki so (so)financirane iz strani države, hkrati pa ugotavljali, da gre mnogokrat za preozka in preveč drobljena samorazumevanja in poslanstva posameznih organizacij. Doživeli smo tudi nepričakovane podpore in velikodušna sodelovanja, ki se jih sploh nismo nadejali. Na primer skupina študentov je na temo kampanje prispevala odličen umetniški ročno animiran film.

Danes smo zdovoljni, da smo kljub mnogim frustracijam in neugodni klimi intervencijo izpeljali. Četudi so vojaki v Iraku ostali, so s kampanjo sličnomisleči dobili potrditev, da v svojih stališčih niso osamljeni, mnogi drugi pa so ugledali navidezno nedolžno vojaško operacijo v novi luči. Intervencija je bila temeljito vajeništvo za nadaljnjo družbeno vpleteno delovanje; tudi na njenih izkušnjah smo gradili našo morda najbolj tvegano in nasproti skoraj vsem družbenim tokovom upirjeno intervencijo za osveščanje problematike izbrisanih leta 2008. Ko se je politika končno resno lotila dolgoletnega nelegitimnega in sramotnega ravnanja z izbrisanimi, je bilo stanje duha že radikalno spremenjeno in bistveno bolj pripravljeno na politično rešitev.

Tednik Mladina je nedavno lansiral peticijo za ukinitev vojske. Mnogi že leta z nezaupanjem opazujemo, kaj se na tem področju dogaja, pa naj gre za sramoto v Iraku, za udeležbe v drugih misijah, za naraščajoče stroške vojske in korupcije v zvezi z dragim in nepotrebnim orožjem ali enostavno za stanje duha, ki ga je povzel sindikat Ministrstva za obrambo v nestrpni in vulgarni obsodbi vseh, ki bi radi vojsko prestrukturirali. Za peticijo v kratkem roku ni najbolj bistveno, ali verjamemo, da se trasnformacija v vojski lahko zgodi takoj, bolj je pomembno, da se dogajajo procesi v tej smeri, da se izražajo protesti, da prihaja do formulacij novih videnj in odpiranj drugačnih poti.

Zato Studio Poper iniciativo Mladine podpira in se pridružuje s kampanjo I feel love, njegovi člani pa s svojim osebnim podpisom peticije.

Ilustrator: Christopher Niemann