Skoraj že v mraku se po neznosno vročem in malcene tesnobnem tednu peljem k Petru in Ireni Hawlina v Lipico pri Škofji Loki. Na poti med polji koruze in pšenice razmišljam o kopanju v Sori. Koomaj se usedlemo pod jablano, da bi opazovali prihajajočo nevihto, povsem mimogrede in z obžalovanjem porijavim, da imam s seboj brisačo, saj da sem cel dan upala, da bomo lahko skupaj bredli po plitvinah pod mostom. Morda pa po nevihti, rečem kar tako. A pri Petru je redko kaj kar tako. Še isti hip se sedaj že v prvem dežju vkrcamo v avto. Čez drn in strn, po kuclastih kolovozih, skozi goščo in blato in kljub Ireninim vzdihom in skrbi, da bo avto nasedel ali se pogreznili v živ pesek, se pripeljemo na tiho obrežje Sore.

V trenutku sva s Petrom v vodi, dež veselo pada, Peter odkrije zdravilno blato, se z njim maže po celem telesu in se preoblikuje v grške atlete. Zraven kot običajno zanosno tuli, Irena na obali postalne fotoreporter, jaz pa srečen mrož.

Potem se vračamo po drugi poti skozi sosednjo vas. Še moker in pol gol Peter ugleda staro štirno, ki jo je vredno poslikati in naju z Ireno po mali lekciji o fotografiranju povabi na dobro večerjo.

Bil je lep, viharen in občasno z milo luno obsijan večer.

Je bil zveneči naslov zanimive konference, ki se je nedavno odvijala v Birbecku, delu University of London. Konferenca je združevala velike mislece, teoretike, praktike in nekatere skoraj pop ikone različnih disciplin – od teoretične lakanovske psihoanalize, preko jungovskih in freudovskih psihoterapevtov- praktikov, ekonomistov, filozofov, sociologov, psihologov do kulturnih antropologov in literarnih kritikov. Na primer James Oliver (njegova je modna affluenza), Susie Orbach (emocionalna pismenost), Etienne Balibar (soavtor in prvi učenec Altusserja), Benard Stiegler (individualizacija v potrošniški družbi), Lisa Appignanesi ( Mind, Mad and Sad: A history of Women and Mind Doctors from 1800) in naša Renata Salecl, ki se mi je le zaradi nacionalne olike zapisala na koncu (in ki je brez navijaške nogometne evforije na konferenci blestela z izbiro teme, jasnim podajanjem in podobo, ki prepleta novoodobno mamo, živo rdeče našminkano MM, eksotiko in zdaj že šarm ex vzhodnoevropskega socializma in nedeklariran humor). Zaradi bolezni je umanjkal le Zygmund Bauman, ki sem se ga zelo veselila in ki naj bi z uvodnim predavanjem uglasil zadnji dan konference in po mojih pričakovanjih povezal centripetalna podajanja udležencev.

Nosilne teme agende so bile zveneče in provokativne: Zakaj bi danes še kdorkoli pri zdravi pameti želel plačevati psihoanalizo?, Psihoanaliza in/ali poliitična ekonomija?, Homo psychologicus na trgu, Trg kot subjekt, Trg v terapevtski sobi, Libidinalna ekonomija, Finance, fetišizem in juissance, Homo economicus na kavču.

Konceptualist konference, kulturni teoretik, David Bennet je v prvem referatu postavil okvir konference, kot si jo je zamisli v smislu lažne dihotomije med homo economicus –om kot racionalnim, avtonomnim in zainteresiranim subjektom, ki operira na enako racionalnem, samoregulativne trgu (klasična politična ekonomija, neoliberalizem) ter homo psyhologicus kot iracionalnem subjektom, ki ga premetavata strah pred bolečino in želja po užitku, iluzije denarja ter njegove globoke nevroze, fantazije in psihopatologije,ki so hkrati individualne in kolektivne.

Kot nekomu, ki izhaja iz psihologije, so mi bile najbolj domače izpeljave teorij Freuda, Abrahama, Ferenczija, ki dekodirajo denar in njegove transakcije v neposredni povezavi z mnogimi nezavednimi motivi (hkrati pa tudi sami očetje in strici psihoanalize, je opozoril Bennett, niso nikoli prav resno razčistili s svojim odnosom (donosom) do visokih honorarjev, ki so jih zahtevali od analizantov). Bolj izzivalna in aktualna so bila vprašanja, kako povezati te diskurze z diskurzi ekonomije, predvsem pa današnjo globalno ekonomsko krizo in gospostvom trga.

Predvsem so mi bila zanimivi avtorji, ki so ugotavljali, da je ekonomija »globoko psihološka zadeva«, kar se še posebej izraža v intenzivnih emocijah in patologijah, ki jih ustvarjajo ekonomske neenakosti, vse bolj nevidno potujoči in izmuzljivi denar in vsesplošno sprejeta logika trga.

Konferenca jasnih zaključkov ni podala, a tega tudi ni bilo za pričakovati. Je pa multidisciplinarnost pristopov, ki so bili včasih med seboj poogosto mimobežni, zastavila marsikomu drugačna, nova vprašanja, ali pa stara postavila na glavo.

Inačica Nele M.