Želje in koncept osebnega in avtorskega prispevka (JR) k medsebojnem razumevanju Palestincev in Izraelcev:

When we met in 2005, we decided to go together in the Middle-East to figure out why Palestinians and Israelis couldn't find a way to get along together.

We then traveled across the Israeli and Palestinian cities without speaking much. Just looking to this world with amazement.

This holy place for Judaism, Christianity and Islam. This tiny area where you can see mountains, sea, deserts and lakes, love and hate, hope and despair embedded together.

After a week, we had a conclusion with the same words: these people look the same; they speak almost the same language, like twin brothers raised in different families.

A religious covered woman has her twin sister on the other side. A farmer, a taxi driver, a teacher, has his twin brother in front of him. And he his endlessly fighting with him.

It's obvious, but they don't see that.

We must put them face to face. They will realize.

We want that, at last, everyone laughs and thinks when he sees the portrait of the other and his own portrait.

The Face2Face project is to make portraits of Palestinians and Israelis doing the same job and to post them face to face, in huge formats, in unavoidable places, on the Israeli and the Palestinian sides.

In a very sensitive context, we need to be clear. We are in favor of a solution for which two countries, Israel and Palestine would live peacefully within safe and internationally recognized borders.

All the bilateral peace projects (Clinton/Taba, Ayalon/Nussibeh, Geneva Accords) are converging in the same direction. We can be optimistic.

We hope that this project will contribute to a better understanding between Israelis and Palestinians.

Today, "Face to face" is necessary. Within a few years, we will come back for "Hand in hand".

Smo 2012 - "Hand in hand ni na vidiku" in upanja avtorjev, vse tako zgleda, so omagala.

PS: Aha,pravkar ugotavljam, fotografija tega bloga se lahko bere skozi pogled kefije iz predprejšnjega bloga. Uf.

Kefija je tradicionalna arabska ruta za zaščito pred žgočim soncem. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postala zaščitni znak Arafata in celotnega palestinskega gibanja. Kot ikono z močnim političnim nabojem so jo v osemdesetih nosili najrazličnejši podporniki palestinske neodvisnosti - v Izraelu in še posebej med judovsko populacijo je imela gesta takrat in še danes velik subverziven pomen. Kot mnogi drugi močni in vnetljivi simboli upora je na zahodu kefija postala vse bolj popularna, najpogosteje seveda v poblagovljeni obliki modnega artikla. Na prelomu tisočletja jo je modna industrija lansirala kot mejnstrim modni hit na Japonskem in na evroameriškem področju. Večina kupcev, ki ruto kupuje v na primer Top Shopu in American Apparelu, sevedani ne pozna več njene izvorne prevratniške konotacije.

Rezultat globalnega tržnega privzema in prevzema kefije ima še drugo lice: skoraj popolno uničenje proizvodnje kefij v Palestini - več kot 95 % proizvodnje teh arabskih rut se danes izvaja na Kitajskem, zelo verjetno v zloglasnih sweat shopih.

Kot dober artefakt ima kefija mnogotera življenja. V obliki zgovorne, večplastne slike sem jo srečala nedavno v telavivskem muzeju moderne umetnosti,le nekaj dni zatem pa še njene mnoge konceptualne zasuke in izpeljave v ateljeju avtorja Tsibi Geve. Že kot svobodomiselnega študenta umetnosti in aktivista za pravice Palestincev je Tsibi Gevo kefija očarala z najrazlićnejšimi sporočilnimi virusi, a enako z estetiko osnovnega vzorca, s strukturo, mrežo, mapo, vrisano ograjo, morda rešeto, kletko. V svojih slikah in v objektih je vrsto desetletji lovil in spreminjal zorne kote, nove poglede, se spraševal, kaj mreža pomeni, kak svet lahko zaznamo skoznjo, kakšni so pogledi ujetništva in kakšni svobode, kdaj smo noter in kdaj smo zunaj (in ali to sploh vemo), kaj bi se spremenilo z drugačno strukturo, kdo se vanjo lahko ulovi, kaj se z njo omreži.

Gevine slike, njegove železne rešetke in ograde ter pametne in ekspresivne pripovedi o konceptih, napetostih, tehnikah, materialih, domišljiji in prevpraševanjih so odlična šola za vse, ki vstopajo v polje kompleksnega, refleksivnega in odpirajočega dela s simboli.

Koliko misli po odhodu iz ateljeja v zaenkrat še delavniškem delu stare Jaffe.

Kampanja "Slovenija moja dežela" je skupaj s prirejenim logotipom in z vso zgodovino kolektivnih in osebnih konotacij prešla v last in uporabo nakupovalnega centra Spar, kjer po novem služi za označitev in promocijo linije proizvodov slovenskega porekla.

Preskočimo vroče medijske debate in zgražanja v pogovornih oddajah, užaljenosti nekdanjih avtorjev, obsodbe agencije, ki je slovensko deželo prodala, vprašanaja o avtorskih, predvsem o moralnih pravicah in javne spekulacije, koliko je kdo pri tem zaslužil.

Bolj je zanimiv njen skoraj mitski, čeprav v veliki meri banalen del zgodbe: Slovenija moja dežela je nastala v času sestopanja socializma kot dobro plačana oglaševalska akcija za Turistično zvezo Slovenije. Ob narodnem prebujanju se je z lipovim listom in estetiko, ki je bila mešanica za tiste čase prečiščenega dizajna, narodne grude in senitimenta, a tudi spogledovanja s takrat še zahodnimi, idealiziranimi kapitalističnimi vrednotami, vsedla v slovenska srca in postala nacionalni identifikacijski motiv. Kmalu se je vsaj delno spojila z motivi naraščajočega nacionalizma in občutka večvrednosti do drugih nacij bivše Jugoslavije; tako so jo vsaj dojemali onstran današnjih meja, kjer je "deželica" postala žaljivka za Slovenijo. V letih po osamosvojitvi je takrat še bogati oglaševalski sceni uspevalo javnost prepričevati o družbeni angažiranosti in progresivnih težnjah, ki naj bi bile od samega začetka izza kampanje. A že ob dvajsetletnici nove države, v času zmanjšanih oglaševalskih proračinov in presušene kreativnosti, so finančni interesi spet zavladali: v sklopu nacionalne turistične kampanje je bil tv film Slovenija moja dežela ponovno vnovčen skupaj z več kot 5oooo euri vredno "posodobljeno glasbo". Ta inačica originalnega spota se je v zadnjem kadru posiljeno združila z zdaj veljavnim (in čudaškim) sloganom Slovenijo čutim.

No in sedaj še najnovejša oglaševalska pirueta: Slovenija moja dežela se je prelevila v Sparovo blagovno znamko. Zakaj se čudimo? Kaj je oglaševanje drugega kot vrh tržne in neoliberalne paradigme, kjer ima vsaka stvar svojo ceno, nobena pa vrednosti? Krog je vendarle sklenjen: oglaševalska kampanja, ki je nastala v imenu denarja je bila ponovno prodana skupaj z njenim prebuditeljskim delom, ki je gradil na "mojem", na diferencialno nacionalnem, na želji po drugačnem družbenem redu; sedaj vse to imamo, vse to živimo.

Lahko pa smo Sparu tudi malce hvaležni; odselj nas bo pri vsakem nakupu opozarjal, da bi se nemara morali spraševati, čigava dežela zares postaja Slovenija.