Junija, na poti v Brisbane, sem se za dan ustavil v Taiwanskem velemestu Tai pei-u. S trenutno najvišjim nebotičnikom (baje so v gradnji še višji) na svetu in z največjo pokritostjo wireless internetnega dostopa med vsemi velemesti na svetu me je v kulturi, ki kot kaže stavi vse na tehnološki ravoj in hitrost nasmejal semafor. Možiček, ki pri nas v Sloveniji v zeleni barvi daje znak za dovoljen prehod čez cesto je v Tai Pei-u animiran in če že ne teče, zelo hitro hodi. (Stvar interpretacije).

Potem Brisbane.. Krasen, prijazen, moderen, tropski, multikulturen in ...plaže in šport. Kadar koli v dnevu boste na ulici opazili ljudi, ki tekajo in tako vzdržujejo svojo linijo in kondicijo. Šport je v Queenslandu, ki se uradno imenuje »The sunshine state«, verjetno najmočnejša multikulturna vez.

In potem spet prehod za pešče. V Brisbanu na semoforjih dajejo znak za prehod čez cesto mišičnjaki.

Zanimivo bi bilo vedeti kolikokrat povprečno na dan se zazremo v semafor in s tem v redeče in zelene možičke. Zanimivo se mi zdi tudi razmišljati o tem, da je Nike pred časom napravil kampanjo »Freesbe« z animiranimi možički, ki so imeli funkcijo dekonstrukcije siceršnjih Nike-ovih idealov kot npr. Micheala Jordana, v luči cinične in medijsko bolj pismene mlajše publike. Animirani možički namreč dopuščajo identifikacijo posameznika z likom, ki nastopa v oglasu.

Kakšen bi bil pravi slovenski semafor?