Pred dvema dnevoma sem se vrnil iz čudovite Portugalske. Večino časa sem preživel med ljudmi, na ulicah, v restavracijah in barih, veliko sem prehodil in v šarmantnih, starih ulicah zelo užival.

V Portu, drugem največjem mestu, ki je zgrajeno na hribu ob morju sem nekajkrat naletel na to gospo. Stara in gibka, se je spretno premikala po strmih ulicah in glasno opozarjala na sveže ribe, ki jih je nosila na sebi. Na prvi pogled se mi to dejanje ni zdelo tako nenavadno, kot se mi je zdelo lepo. Ko sem gospo srečal drugič, sem jo malce dlje opazoval. Ulice je poznala do potankosti, vedela je točno kje se mora ustaviti, se oglasiti in na kaj mora biti pozorna. Kot da bi vedela kdaj bo kdo v kateri hiši pozoren na njo z mislijo na pripravo svežega kosila.

Ob vsej pozornosti, ki so jo deležni novi mediji, virtualna omrežja in podobna orodja in okolja komuniciranja se mi je komunikacijska praksa gospe zdela precej bolj sofisticirana kot npr. v veliki meri komunikacijsko prazen Facebook. Gospa je del skupnosti in na nek način je tudi njen vezni člen. Dvomim, da ima svoje stranke za prijatelje a hkrati je njena komunikacija veliko bolj blizka, intimna in odprta od te, ki jo ustvarjajo najpopularnejša spletna omrežja.

Ekonomija pozornosti je v tem primeru prikrojena življenju in življenjskemu stilu ljudi. Ekonomija trga, je bolj usmerjena na ekonomijo skupnosti kot oprijemljivi, neabstraktni kategoriji kot pa na anonimen mehanizem. Skupnost z znanimi potrebami predstavlja stabilno okolje, komuniciranje pa je integrirano v tradicijo, a hkrati je izjemno fleksibilno, odzivno in mehko.