Na tem mestu sta, v neposredni bližini Popra, do pred kratkim stala zabojnika, namenjena zbiranju odsluženih, a še uporabnih oblačil – tekstila, ki je sicer ožigosan za komunalni odpadek. Odkar so Humanini zabojniki izginili, mnogi meščani spijo mirneje. Pa ne zato, ker so kontejnerji nezakonito okupirali javne površine, kar je tudi razlog za njihovo odstranitev. Mimoidoče so motili obiskovalci, ki so si sami postregli z vsebino. Pripeljali so se v avtu s krško registracijo in v zabojnik spustili najmanjšega med sabo, ki je nato iz klavstrofobične teme ostalim podajal vrečke. Šlo je za netržno redistribucijo dobrin – nekdo zavrže odvečna oblačila, drugi jih uporabi, ker so zanj dragocena. Eni grejo v šoping v BTC, drugi v kanto za smeti. A oblačila iz teh zabojnikov so bila namenjena prodaji, izkupiček pa dobrodelnim projektom v Afriki. Prepiri, celo spopadi z mimoidočimi, ki so opazili ilegalno praznjenje, so bili neizogibni. »Cigani kradejo!« je bilo verjetno vse, kar so si tisti trenutek mislili. Nikogar ni zaskrbelo, ali je početje varno, ali se lahko kdo od poškoduje, zakaj potrebuje zavržene obleke, ali potrebuje še kaj drugega ... Ko sem bila majhna, je babica v Novem mestu odvečna oblačila dala ciganki, ki je po blokih redno hodila od vrat do vrat in s takšnim nabiralništvom skrbela za reciklažo. Kdo bi danes ciganom sploh še odprl vrata?

Saša Eržen