Trenutno berem knjigo Richarda Sennetta- Kultura novega kapitalizma v kateri krasno vzpostavlja odnose med spremenjenimi tržnimi institucijami,notranjo kulturo uslužbencev, medosebnimi družbenimi relacijami in implikacijami teh pojavov za demokracijo.

Ena izmed stvari, ki mi je dala misliti je njegova analiza med odnosom mojstrsva in talenta. Spodnji odstavek je iz recenzije njegove knjige:

"Tudi Richard Sennett ob koncu knjige Kultura novega kapitalizma, ki jo je tudi prevedla Katarina Rotar, pospremila pa Aleksandra Kanjuo Mrčela, svari, in sicer pred tremi zahtevami, ki nam jih zastavlja kapitalizem: problem časa oziroma njegovega večnega pomanjkanja, ki fragmentira naša življenja, zahteva po talentu, ki uničuje ideal mojstrstva, se pravi dolgotrajnega učenja, da bi nekaj naredili dobro, in odrekanje preteklosti."

Mojstrstvo ali pa vsaj težnja k njemu je nekaj kar najbolj pogrešam pri mladih. Talentiranih kreativcev je kar nekaj, mojstra pa nisem srečal že zelo dolgo. Na primer: nekateri zunanji oblikovalci so velikokrat zelo nejevoljni, če takoj ne sprejmemo enega izmed dveh ali treh predlogov. Ti nastanejo na podlagi talenta, intuicije, dobljenih konceptualnih izhodišč, pogovorov itn... Manjka pa lasten študij, lastna kreativna zasnova, piljenje, piljenje, piljenje, poglabljanje, poglabljanje. Mojstrstvo. Tako dolgo sedeti, da je izdelek res domišljen in domišljeno tudi izveden. Ne glede na čas. Zaradi izdelka in zaradi sebe samega.

Površno izkoriščanje talenta namesto poglobljenega mojstrskega dela je žal v slovenskem prostoru ključni kulturni ideal, ki je neposredno povezan s kreativnimi procesi v komunikacijskem poslu. Žal takšno delo ne pripelje do rezultatov, ki bi vzdržali visoke kriterije dobrega komunikacijskega dela.