28. 7. 2009 -
LABIRINT
|
|
Padova je blizu. Dovolj blizu, da si lahko privoščiš preskočiti staro univerzo in njeno slavno dan in noč odprto študentsko kavarno, botanični vrt in vse katedrale ter se odločiš za potepanje po okoliških gričih. Ti so posejani s kmetijami, vilami, gradovi in dobrimi gostilnami. Tu je naprimer živel Petrarca, ki so mu v zahvalo za poezijo in za nadaljnje navdihe poklonili hišo s čudovito mirnimi pogledi na vse strani. Nedaleč sta še dve častitljivo stari vikendici (renesansa in barok), ki sta ravno dovolj veliki in mali, s senčnimi vrtovi in mnogimi vodami, prav pravi za neambiciozen obisk. Poleg vsega skladnega in lepega imata obe vili vrtni labirint.
Če je še tako vroče poletje in četudi varčuješ s koraki, je labirint nekaj, kar je pač potrebno razvozlati.
Ker sem to počela dvakrat v nekaj urah, sem ugotovila, da vsaj v teh krajih za labirinte velja: ni krajšnjic, hitenje ne pomaga, navidez hiter prodor proti stolpu (cilju, rešitvi, zmagi?), gotovo zapelje v slepo pot, pogosto se je potrebno, ponavadi še tik pred zdajci, vztrajno sprehajati po obrobju, da se potem skoraj nepričakovano znajdeš pred stolpom in se po kamnitih stopnicah dvigneš nad labirint. Tu se čudiš njegovi velikosti, lepi geometriji in prehojeni poti. Iz stolpa se odpira pogled v daljavo, pa tudi na še kakega iskalca spodaj, ki se zaletava v ovire in ne ve, kako blizu je že bil rešitvi.
Baje so nekoč bili taki labirinti namenjeni igri, a tudi meditaciji. Danes imajo enak učinek - življenje v malem.
|
|
Dodaj v del.icio.us |
---------------------------------------------------------------- |
Objavil
Maja Hawlina ob
15:25 | Permalink | Komentarji (
0 ) |