V mesto prihajam s kolesom pod dvema podhodoma, eden je nedaleč od Akademije za likovno umetnost, drugi na izhodu iz Tivolija, tik ob Moderni galeriji. Oba podhoda sta bila do nedavnega poslikana z množico grafitov, ki so jima dajali specifičen karakter : tu so bili najrazličnejši, uspeli in neuspeli likovni poizkusi, družbeni in politični komentarji, ljubezenski izlivi, skrajni seksualni namigi, žaljivke, dovtipi, nedokončani eksperimenti ipd.. Oba prostora sem doživljala kot vibrantna prehoda iz zaspane suburbije in parka v urbani del mesta (in obratno v drugo smer). Njuna podzemnost, s hrumečo železnico in cesto nad sabo ter neposredna bližina obeh pomembnih in lepih kulturno-umetniških institucij, sta primernost grafitov še povečevali. Verjetno so nedaleč nazaj (2006) tako mislili tudi na MOLu, ko so prevzeli uradno vlogo podpornikov v društvu grafitov in jim prepustili v uporabo tivolski podhod. (glej Klub Ljubljanskih grafitov in dovoljeno grafitiranje v podhodu l. 2006 ). Tri leta kasneje so se premislili.
Spomladi so se v podhodih pojavili možje v kombinezonih in z nekakšnimi skafandri na glavah. S posebno napravo so nekaj tednov mukotrpno centimeter za centimetrom brisali grafite najprej na Erjavčevi potem še pod Mestno galerijo. Opazovanje tega glasnega in vprašljivega početja ter slovo od nekaj res dobrih avtorskih grafitov, je tolažila misel, da se lahko na brisanje gleda kot na pripravljanje novih platen za grafitarske stvaritve.
Najprej je bila očiščena Erjavčeva. Ostali so le veliki reklamni nosilci za komercialne plakate, ki svojo sporočilnost utemeljujejo s plačilom dragega najema. Potem je sledila slovesna otvoritev podhoda pri Moderni galeriji, kjer je tekla beseda tudi o tem, da je bil podhod :«….žrtev vsakdanjega vandalizma in je predstavljal velik strošek za vzdrževanje.«
Ta podhod ima zdaj nova tla in dobro razsvetljavo, ki ju je nujno potreboval, na vseh stenah pa goste protigrafitne mreže. Da bi vse skupaj zgledalo lepo in dobro, so za rešitev angažirali studio, ki je nalogo o protigrafitnih ukrepih reševal kreativno in estetizirano - zamaskirali so osnovno «poslanstvo« kovinskih mrež s tem, da so izza njih osvetlil silhuete dreves. Rešitev je sama po sebi všečna, a če razumeš njen kontekst, morda ugledaš podobo ujetih dreves izza gostih rešetk.
Tu ne bom načenjala vprašanj o funkciji in kompleksnosti drugačnih, ne le estetsko in komercialno zakodiranih javnih prostorov. Tudi ne o vlogi grafitov, motivacije in hotenj za njimi. Niti ne bom razmišljala, zakaj grafite imitirajo ali celo najemajo oglaševalci in zakaj vse pogosteje nastopajo v galerijah in muzejih.
Omejila se bom na dejstvo, da mesto razume javni prostor enoznačno, predvsem pa z vzvišeno lahkoto prelamlja dane obljube. Pri tem mu je tu pomagal in dal legitimnost studio, ki na svoji spletni strani piše o sebi: «…. raziskuje, preverja in odpira možnosti uporabe javnega prostora za potrebe ljudi v mestu /…./, vsako leto izberejo spregledane mestne površine, na katere opozorijo s pomočjo ustvarjalnih intervenciji, s katerimi ta območja spremenijo v uporabne urbane površine….«
Dekleta iz studia cenim, njihova dela tudi. Žal mi je, da so to nalogo prevzela.
|
