Pred štirinajstimi dnevi, potem ko se je unesel najhujši naliv, sva se s publicistko Jano Valenčič pridružili demonstrantom na Prešernovem trgu. Koliko jih je bilo zbranih na samem trgu in okoliških ulicah, ni bilo mogoče presojati. Vsekakor se je okrog odra gnetla množica in že tako nevelik trg je bil razdrobljen na ločene prostore med velikim odrom, gostinskim lokalom, ravnokar postavljeno novoletno jelko /ali z njo MOL ni mogel počakati dan ali dva?/ in stojnicami.

Žal nama je bilo premočenih ljudi in srčno sva si želeli, da bi demonstracije uspele v svojih upravičenih zahtevah. Skoraj enako pomembna se nama je zdela širša sporočilnost demonstracije politikom, sodelujočim ali le opazujočim delavcem, ostalim Ljubljančanom in vsej javnosti.

Nekaj opažanj/vprašanj, o katerimi bi morali organizatorji strokovno, taktično, a tudi empatično razmišljati:

1. zakaj izbrati/ali si pustiti vsiliti/ za osrednjo lokacijo demonstracije Prešernov trg, ki je za tolikšno množico ljudi premajhen? Oder, razprostrti turistično - gostinski lokal, stojnice in košata novoletna jelka so prostor fizično in simbolno fragmentirali in demonstrante atomizirali, ko bi ti morali najbolj občutiti medsebojno povezanost, energijo in moč?

2. kaj sporočilnostno pomeni lokacija in ikonografija prostora, ki je identična komercialnim dogodkom, najrazličnejšim političnim shodom, predvsem pa vsemu mestnemu entertejningu?

3. kaj pomenijo elementi rok koncerta, ki so povsem enaki drugim zabavam? /In če že Pankrti, zakaj vsaj tudi oni niso ogrnjeni v sindikalne brezrokavnike, ne pa v neke paravojaške srajce?/

4. zakaj ob zahtevi po minimalni plači v retoriki nastopajočih umanjkajo širše perspektive in vizije? zakaj nikjer ne nastopa solidarnost, tako v nagovarjanju javnosti, a tudi vsaj simbolnega navezovanja na internacionalo, na delavce drugih držav, svetov, na izbrisane ....?

5. zakaj ni najmanjših solidarnostnih gest, npr. stojnic z vročim čajem za vse demonstrante? Zakaj ni nobenih resnih poskusov povezav z nevladnimi organizacijami, društvi upokojencev, kulturno-umetniškimi skupinami, ki bi se zagotovo v določenem obsegu odzvale na ustrezna povabila k podpori delavcem /stojnice, ustvarjanju transparentov, prostorske intervencije, igralnice/varstvo za otroke stavkajočih/ ....? In še, in še.

Na misel mi prihaja knjiga aktivista Stephena Duncomba Re-imagining Progressive Politics in an Age of Fantasy, o kateri je v enem od blogov že govoril Oliver. V knjigi Duncombe raziskuje kako/kdaj uporabiti, predvsem pa kako transformirati tehnike spektakelskega kapitalizma v orodja družbenih sprememb. Aktivistom, levim politikom in pacifistom očita, da se prezentirajo tako, da izpadejo šibki, mračni, dolgočasni, včasih elitistični – predvsem pa povsem z mankom emocij in strasti, ki bi imele motivacijski potencial / »…..brez domišljije, brez sanj si ljudje ne moremo predstavljati drugačnega, boljšega sveta.«/. Duncombe seveda razume, da se progresivna gibanja ne želijo reducirati na blagovne znamke, ki jih upravičeno dojemajo kot komodificirane fetiše in intelektualne redukcije, a po drugi strani opozarja, da so tudi takšna gibanja, organizacije in zamisli že brendirana, če ne drugače, iz strani nasprotnikov, medijev, javnosti. Zato jih opozarja naj začno mnogo bolj paziti na vsa svoja samopredstavljanja, sporočanja, prireditve, ki jih organizirajo itd. V sklopu tega razvije tudi tezo o možnosti uporabe spektakla, vendar etičnega in na povsem drugačnih osnovah participacije, vključevanja, odprtosti, transparentnosti…

Osebno mi je ljubša rahla zadržanost, okornost in pridih preteklih časov v komuniciranju slovenskih sindikatov kot da bi uporabljali površne slogane in spolirane podobe, ki bi jim jih skovali profesionalni PR svetovalci iz komercialnih področij. Vseeno si sindikati delajo veliko škodo - po nepotrebnem zgubljajo neponovljive priložnosti in dragocene točke. Želela bi si, da sindikalni organizatorji pričnejo resno razmišljati tudi v tej smeri.

Jana Valenčič, svetovljanka, ki je preživela velik kos svojega življenja na različnih koncih sveta in, ki ima oči ter srce na pravem mestu, mi sočno piše »….pogrešala sem kotle z golažem....pogrešala sem tudi, da bi se udarno petje iz grl množice nadaljevalo tudi po začetku. Raje ko ozvočenje, bi imela obaro. In dogodek pa bi bil bolj avtentičen in cenejši, če bi liderji stali na stopnicah Prešerna in vpili skozi megafone, kot nekoč. Pa še to: Bolj udarno je hoditi kot stati. Zakaj se sindikati niso vili po ulicah , za transparenti, harmonikami in godbami na pihala? in sigurno bi morali pred parlament in sedež vlade, tudi če potem za golaž in čaj končajo pred cerkvijo, pesnikom, bifetom in prazno novoletno smreko. Bistvo množičnega protesta je participacija in inkluzivnost. Dvigati pesti v zrak je začetek, ampak kje so Hej brigade hitite, Le vkup le vkup uboga gmajna. Slovenija ima dovolj borbene preteklosti, da ne rabi koncerta Pankrtov za tak protest.....«