V zadnjih mesecih so se v našem prostoru pojavili novi mediji, ki jim je skupna skrb za pravičnejšo družbo in boljše življenje /better life/ ter posvečenost dobrodelnosti /samaritanstvo/. Revije so si po konceptu, vsebini in podobi zelo slične. V uvodnih nagovorih popreproščeno in razčustvovano razmišljajo o skrbi do soljudi, do okolja in narave, o nujnosti solidarnosti med ljudmi, o malih in velikih gestah pomoči, o vlogi dobrodelnosti v današnjem svetu. Sledijo oglasi najrazkošnejših jaht, avtomobilov, dragocenih ur, kozmetičnih izdelkov. Potem je tu kaka slikovita reportaže o lakoti ali revščini iz Azije ali Afrike, intervju s priznanim ekologom, z znanim aktivistom ali slovenskim politikom, ki se zavzema za kako modno družbeno dobrobit – skratka nekaj, kar naj bi upravičilo poslanstvo edicije. Vmes se pojavljajo rubrike fetišiziranih izdelkov + cen, brez katerih bi, po mnenju urednikov, dobrodelen in sočuten bralec komaj shajal, ter obvezne družabne kronike z retuširanimi fotografijami slovenskih filantropov, samaritanov, rotarijancev na dobrodelnih plesih, gala večerjah in avkcijah. Tako se danes dobrodelnost predstavlja bralcem, tako se vidijo in doživljajo novi samaritani in takšen je način za pridobivanje oglasov in ustvarjanje profitov za lastnike edicij.
Ne tako daleč nazaj si je država prizadevala biti socialna za vsakogar v enaki meri, v dobrem in slabem. Zadnja leta se polje socialne varnosti naglo oža. Ostaja le usmerjena pomoč tistim, ki to potrebujejo, seveda izključno pod pogojem, da je na razpolago dovolj denarja. Tega je malo in še manj ga bo. Z zmanjševanjem vloge socialne države se veča poudarek na človekovih pravicah, kar se po Baumanu prevaja v pravice, da je vsak prepuščen sam sebi. Vse bolj se vzpostavlja neposredna vez med plačevanjem davkov in denarjem namenjenim ubogim in potrebnim. V nasprotju s principom otroškega dodatka, ki je namenjen prav vsem in predstavlja sodelovanje/vez med skupnostjo in posameznikom, povzroča parcialna/usmerjena pomoč antagonizem med javnim in privatnim - proizvaja se občutek odklanjanja tistih, ki plačujejo proti tistim, ki prejmejo. Na ta način postane moralna odgovornost nekaj, za kar se plača in posledično nekaj, kar si nekdo lahko ali ne more privoščiti. Nauk: če naj bo nekdo dober samaritan, potrebuje denar in mora biti, kot je razvidno tudi iz novih medijev, dober potrošnik. Morala postane ozko vezana na izplačilo sebe ven iz polja kolektivne odgovornosti, na razmišljanje »tvoja vrednost za moj denar« in računanja »value for money« ter »cost - benefit«. Družbeni prostor ter njegova demonstracija v medijih pa estetizirano področje potrošništva, igre in zabave – predvsem pa za nove samaritane fizično in mentalno varno in daleč proč od resničnih problemov in revežev.
|