Rada hodim. Po mestu, po gozdu, po podeželju, ob morju, sama in v družbi. Hoja in pogovor gresta skupaj. Ritem hoje, zvok korakov, občasen predah, ptičje petje ali nepričakovan prizor odzvanjajo v ritmu stavkov, v premolkih, v raztreseni zbranosti. Dobra hoja z dobrim sogovorcem, kaj lepšega?
O hoji kot o poglabljanju in negi duše pogosto razmišlja Thomas Moore.
Hoja je lahko tudi skrajno urbano početje. V mestih, ki so zavzeta z avtomobili in/ali preveč uhojenimi sterilnimi peš conami v polepšanih središčih, lahko postane hoja po mestnem drobovju akt prevrata. Je v nasprotju z duhom sedanjosti sodobnih mest, ki promovira točno določene cirkulacije in poglede: s tem ko zaviješ iz uhojenih poti, odkrivaš druge, marginalne reprezentacije in pozabljene ali prezrte resnice mesta. Taka hoja vsebuje sama po sebi lastnosti nasprotovanja avtoriteti in elemente radikalnosti, predvsem pa se upira banalizaciji, s katero so vsakdanje izkušnje neposrednega okolje zamrznjene, zabetonirane v monotonijo in enoplastnost.
Merlin Croverly v svojih knjigah raziskuje dela različnih avtorjev, mislecev, pesnikov in pisateljev, ki so občutili pomene urbanega življenja kot velike skrivnosti, ki ne more biti instantno spoznana, a hkrati kot vir včasih tudi temačne in goste domišljije. Pogled na sedanjost mesta so raziskovali skozi potapljanje in odkrivanje preteklosti, enako kot psihoanaliza odraslega, ki se ozira v otroštvo.
O hoji kot čistem razveseljevanju podplatov pa drugič. Dobrodošla pomlad.
|