14. 2. 2011 -
RENE AND GEORGETTE
|
|
Kdaj pa kdaj zahtevajo evropski projekti, da se zglasimo v Bruslju. V imenu stroškov je zaželeno, da prideš ob prvem svitu direktno iz letališča na jutranji sestanek, kjer skupaj z materiali in z osebnim imenom na priponki presediš dolgo srečanje ter se po možnosti še isti večer vrneš v domačo provinco. Ker se od našega studia pričakuje kreativne ideje in sodelovanja v viharjenju možganov za še nevidene projekte, se nam ta praksa zdi povsem kontraproduktivna. In se ne damo. Prespimo v Bruslju, pohajkujemo po mestu, nekateri pijejo pivo, drugi jemo vafle in belgijske čokolade, gremo v predmesten teater ter obiščemo kak muzej. Na primer skoraj povsem nov Magritttov muzej.
Magritte je za naše delo/ recimo produkcijo progresivnih komunikacij/ zanimiv: raziskuje odnos besede in podobe, označencev in označevalcev, preučuje in dvomi v resničnost reprezentacij, vizualno razbija samoumevnosti, vzpostavlja in razstavlja iluzije, povezuje nepovezljivo ter postavlja gledalcu uganke in naloge. Je svojevrsten in pomemben surrealist, dadaist, konceptualni ponarejevalec in eksperimentator z velikim vplivom na vrsto pomembnih umetnikov in na pop kulturo (poslednje si sam ni štel v čast). Na veliko je prijateljeval z dobrimi pesniki, ki jim je naložil poimenovanje vseh svojih slik - še en Magrrittov konceptualni pristop, dodaten sistematičen dialog med izdelkom enega umetnika in doživetjem, idejo, asociacijo, besedami drugega.
Ogled galerije se prične v tretjem nadstropju z Renejevo mladostjo in poskusnimi slikami v klasičnem impresionističnem stilu in pristane s starostijo v pritličju, ko je ponovno množično slikal, niansiral in raziskoval slike iz svojega zlatega obdobja, za katere je bil ameriški trg pripravljen dobro plačevati, medtem ko je ta isti trg zavračal kakršnokoli odmikanje in slikarjeva drugačna iskanja. Za trmaste je tu še klet s projekcijami iz Magrittovega življenja in življenja njegovih zanimivih sodobnikov.
Ker je danes 14. februar, predvsem pa, ker je nemogoče to prezreti v kateremkoli nadstropju, bo tu govora še o Reneju in Georgette.
Rene in Georgette sta se že kot otroka prvič ugledala na vrtiljaku (Mary-go- round!), se ponovno še kot zelo mlada srečala in takoj poročila. Od takrat, lahko beremo prav nič razčustvovano izpoved Georgette : »se nisva ločila nikoli več«. Torej Rene je oboževal Georgettin obraz in telo, opazoval, risal, upodabljal jo je v vseh obdobjih njenega/njunega življenja. Baje je le redko in nerad uporabljal druge modele kot svojo ženo. Najprej jo vidimo mlado in navihano, potem zagonetno, samozavestno ženo, kasneje zrelo in lepo…. Enako velja za telo, ki skozi spust nadstropij dozoreva, a ohranjalo neko milo prožnost in neizmakljivo erotiko - ne samo na slikah, ilustracijah, tudi na mnogih fotografijah, ki govorijo o prijateljstvih, zaupnostih, uspehih in tudi občasnih umikih. Ca ce n'est pas une pipe mais c'est une femme..
Dober par, redek par, lep par sta bila ta Rene in Georgette.
Nikar ne mislite, da sta raznežila le mene: ko sem iskala kako njuno sliko, sem naletela na pesem Paula Simona: Rene and Georgette Magritte with their Dog after War
|
|
Dodaj v del.icio.us |
---------------------------------------------------------------- |
Objavil
Maja Hawlina ob
22:15 | Permalink | Komentarji (
0 ) |