Zadnji teden sem preživel v Brisbanu, pretežno s študenti oblikovanja in prijatelji ter sodelavci s katerimi sodeluje Poper že več let. Pot sem je bila dolga in na njej sem veliko razmišljal, da je verjetno največja težava, ki jo imam z Ljubljansko sceno- izguba pomena besed in dejanj. Zdi se, da je lahko vsakdo vse in to takrat ko se mu zdi, da je to zanj oportuno. Npr. aktivist, intelektualec, umetnik, kritik, strokovnjak, raziskovalec, kreativec in seveda altruist.

Slovenija je hecna dežela. V njej se zrcali potreba malomeščanov, predvsem tistih, ki so žrtev kognitivnega kapitalizma. Kaj potrebuje človek, da je uspešen? Določen skrbno načrtovan profil/imidž v svojem krogu prijateljev in kolegov. Tu in tam kakšno medijsko objavo, kjer se predstavi kot nekaj, kar utrjuje načrtovani imidž in idealno- permanentni dotok denarja- ta dotok pa je lahko kar koli. Ko gre za denar zmaga čisti pragmatizem in seveda neglede na izvor in sedanjo vpletenost v kapitalistični družbeni inžinering. Socialni kapital skupaj s pop samo predstavitvijo konstruira strokovnjaka- prav posebej v Sloveniji.

Psihologja je eno izmed polji, ki postaja za šminkerski slalom najbolj uporabno. Pa ne mislim resno strokovne ali celo znanstvene. Mislim na pop, prodajno-bestsellerje, vsakodnevno, kvazistrokovno (spomnimo se: strokovnost je nerazdružljiva od etike!). To ki je potrebna za piljenje veščin, ki jih potrebuje fleksibilna osebnost. Mimogrede, te knjige še nisem bral, le pogovor z avtorico, a sem prepričan, da zadene bistvo enega vidika problema: Eva Illouz, Hladne intimnosti, Oblikovanje čustvenega kapitalizma.

Velikokrat se znova in znova čudim, kako je mogoče, da imajo iste besede tako različen pomen in da jih je možno tako enostavno zlorabljati. Te besede imajo seveda fatalne posledice. Kot pravi PJ Harvey, morijo. Spodaj eden boljših komadov in videov sploh. Včeraj sem se s prijateljem pogovarjal o aktivizmu. Ugotavljala sva, da le ta nujno vsebuje rizik. Aktivist ima veliko za izgubit. To seveda ni edina dimenzija a je zelo pomembna. V trenutnem družbenem stanju pri nas, v stanju v kakršnem je stroka komuniciranja/oblikovanja, tako na univerzi kot na trgu, je rizik ključen. Koliko tistih, ki sprejemajo resnični rizik poznate v Ljubljani? Ne mislim na ljudi, ki jih je v kot potisnila ekonomska situacija. Mislim na strokovnjake, kreativce, intelektualce, pedagoge, raziskovalce, umetnike, druge kreativne delavce in nenazadnje kognitivne kapitaliste same- vse te, ki zaradi lastne priviligirane pozicije lahko hitreje nekaj spremenijo.