Zlomila sem si levo roko, ki je naenkrat postala neuporabna in odkrila drugačen svet. Tak, kjer odpiraš zobno pasto z zobmi, čakaš na otroke, da bi ti odrezali kos kruha in sira ter ti zavezali čevlje.
Odkrila sem še druge, zanimive stvari o sebi in o drugih.
Primer: svojo neuporabno roko peljem na sprehod in na poti na Rožnik se mi odveže čevelj. Ker si ne morem pomagati, obstaja možnost, da pustim vezalke odvezane, kot bila pred leti moda pri šolarjih. Ker pa so predolge, obstaja nevarnost, da se vanje zapletem in si morda nalomim, razmišljam zaradi nedavne izkušnje črnogledo, še drugo roko. To ne bi.
Ostane rešitev, da mi čevelj nekdo zaveže. Kdo? Najprej upam, da bo mimo prišel kak znanec. Pa ga ni. Potem opazujem ljudi, ki mi prihajajo naproti in pripravljam tekst: »Oprostite, ali bi mi mogoče lahko zavezali čevelj?« Nerodno se mi zdi, da bo moral nekdo tik pred mano počepniti in da bo cela okoliščina neugodna za oba. Sedaj si resno želim, da bi srečala kakršnegakoli otroka; ugotavljam, koliko bolj so z njimi esencialne stvari enostavne. A so vsi v šoli. Nadalnji premislek: če kdo sedi na klopci, se mu/je potrebno samo malo skloniti, da bi lahko opravil delo. Ugledam dve mlajši ženski in se opogumim. Začudeno me pogledata, a ko vidita roko v mavcu (in da tu ni skrite kamere), mi voljno zavežeta čevelj, pa še drugega za vsak slučaj. In še možnost dvojnih pentelj mi ponudita.
Spoznanje: ljudje radi pomagajo, če jih 1. odkrito poprosiš, 2. če razumejo stisko, 3. če je to v njihovih močeh, 4. če neposredno vidijo rezultat svojega dobrega dela.
Si bom zapomnila.
|