02. 7. 2011 -
VOZLI GEOPOLITIKE, UMETNOSTI, DRUŽBE, KONFLIKTOV IN PSIHOLOGIJE V TEATRU
|
|
Zapletena pot do berlinskega Hebbel teatra na oddaljenem robu Kreuzberga je bila vredna truda. Predstava libanonskega medijskega umetnika Walid Raada z naslovom Scratching on things I could disavow – a histrory of art in the Arabic world je osupljiva. Sploh pa ji je težko reči predstava, čeprav to vsekakor pričakuješ, ko greš v gledališče z vstopnico za večerni termin. Že vhod je drugje, skozi stranska vrata v prostor, ki spominja na manjšo galerijo. Tam obiskovalce pričaka Walid Raad in jihl ljubeznivo povabi k ogromnemu miselnemu zemljevidu, histografiji dokumentov ( z obrazi, fotografijami, s stotinami drobno tiskanih imen in s prepletenimi povezavami / nekakšni rizomi po Deleuzu in Guattariju /), kjer kot avtor in kurator razstave razlaga in dekonstruira svet in trg vizualne umetnost. Začne pri navidez nedolžnemu in za umetnike upanja polnem novoustanovljenemu umetniškem pokojninskem skladu in raziskuje, kaj je za njim - sled gre preko ekspertov za finance in za rizične investicije do strokovnjakov za računalniške logoritme in sofisticirano obdelavo podatkov umetnikov, umetnin, kupcev, z ovinki, a vseeno nedvoumno do izraelskih preprodajalcev orožja. Pripoved je naravna, tekoča, intenzivna, osebna in strokovna, popolnoma apdejtana. Z Raadom se lahko čudimo, a hkrati skupaj z njim vemo, da smo vse te povezave že davno slutili, a jih odrivali kot paranoidnosti.
Od histografije nas v nadaljevanju Raad popelje do miniature beirutske hipermoderne nacionalne galerije in nas vplete v intimno in kritično doživljanje lastne dežele, njene umetnosti, umetniškega trga ter vse skupaj umesti v širša konfliktna dogajanja znotraj arabske umetnosti, ki se zgoščeno rmaterializirajo v gradnji megarhitekturnih (tu sodelujejo vsi najbolj znani zahodni arhitekti), megaumetniških institucij v Adis Abebi. Sledijo presenetljiva, skoraj metafizična, a tudi ironična razmišljanja, o posamičnih barvah, oblikah in linijah, ki se danes skrivajo in kamuflirajo v drugi delih. In še.
Enkrat vmes, ko nas Raad popelje k naslednjim delom, se zavemo, da smo v gledališču, saj se prvič znajdemo v dvorani z lepim praznim parterjem in balkonom. Kontekst je presenetljiv - Raad, njegova umetnost, arabska umetnost, mi – vsi smo na odru, vsi del teatra, morda vsi opazovani, z tržnimi algoritmi razčlenjeni.
Po predstavi si Nevenka iz našega Bunkerja na vso moč prizadeva prepričati Raada, da bi čimprej našel termin za Staro elektrarno. Upam, da ji uspe. Je kar nujno. V vmesnem času bo možno Raada videti na Documenti v Kasslu.
Nazaj grede, v poletni še svetli berlinski noči, je pot s kolesom do Prenzlauerberga nerazumljivo kratka in zanimiva.
|
|
Dodaj v del.icio.us |
---------------------------------------------------------------- |
Objavil
Maja Hawlina ob
12:16 | Permalink | Komentarji (
0 ) |