Opažam, da mi je za študij in umevanje komuniciranja vse manj relevantna literatura iz psihologije. Veliko večjo, predvsem pa aktualnejšo sliko stanja in prihajajočih praks sestavljam, včasih tudi mukoma , z mnogimi ovinki in digresijami iz različnih tekstov iz sociologije, filozofije, kulturne antropologije…, zadnje čase pa vse bolj tudi iz umetnostne teorije in kritike.

Knjiga Nicolasa Bourriauda Relacijska estetika (izdala Maska v zbirka Transformacije) ,je zbirka skrajno zgoščenih esejov o umetnosti konec 20. stoletja, ki skušajo dekodirati neoprimerljive (nematerialne) umetniške produkcije, pa naj so te vedenjske ali procesualne. Mnoge analize obravnavajo, kar je seveda logično zaradi skupne podstati, najbolj aktualne premike, ki jih zaznavjo in vse bolj aplicirajo komunikacijske strategije.

Na primer v poglavju Soudeležba in prihodnost beremo izpeljavo: »Nastanku novih tehnologij, kot sta medmrežje in večmedijskost, kaže na kolektivno željo po ustvarjanju novih družbenih prostorov in po vzpostavljanju novih tipov transkacijskih kulturnih predmetov: družbi spektakla naj bi torej sledila družba statistov, v kateri naj bi vsakdo v bolj ali manj okrnjenih komunikacijskih kanalih našel iluzijo interaktivne demokracije…..«

Tokom branja Bourriauda mi je postajalo bolj jasno, v čem vse je umetnost resnično predslutnja in predhodnica družbenih in znanstvenih fenomenov.

Pa še mimogrede ali veste, kdo je to SEMIONAVT? - to je umetnik (pa mogoče še kdo drug verjetno) , ki izumlja poti med znaki.

Knjigo je odlično prevedla Tanja Lesničar Pučko.