Tako sem poimenovala predavanje za SEMPL, osrednji dogodek medijskih strategov, planerjev in kreativcev vzhodno evropske regije, ki ga je letos obiskalo več kot 600 udeležencev. Z naslovom sem želela napovedati, da bo predavanje kritično analiziralo vlogo oglaševanja, medijev in potrošništva v današnji družbi. Izkazalo se je, da sem se zmotila – mnogi so naslov razumeli drugače – mislili so, da jih bo predavanje popeljalo v skrivnosti /verjetno tehnike in recepte/ stimulirane potrošnje. Zanje je bil naslov zavajajoč. Drugačen pomen, zgleda, v tem okolju ni možen.

To je bilo moje ključno spoznanje in zanj se je bilo vredno odpraviti v vlažen Portorož.

Namera našega studia je, da občasno artikuliramo naše poglede in spoznanja. Hkrati p s svežimi in neobremenjenimi očmi spremljamo sceno, s katero smo glede področja dela delno povezani, a zaradi drugačne orientacije v veliki meri samoizločeni.

Z zanimanjem sem poslušala predhodne predavatelje, Švede, Slovake, Angleže – govora je bilo o osebnostih blagovnih znamk, za katere je ta trenutek najbolj napredno, cool, da se jih zmeri z Jungovo ali Mayer Briggsovo tržnim namenom prilagojeno lestvico introvertiranosti- ekstraveriranosti, čustvovanja-mišljenja ipd. ter uskladi z osebnostmi potrošnikov, o premajhni vlogi meritve resnične učinkovitosti oglaševalskih sporočil v Sloveniji z namigom, kje se le-te lahko naroči ter o spremembah in povsem novih trendih, ki zaukazujejo ustvarjanje in nego comunitasov /skupnosti/, kot je to kunštno povedal predavatelj . Vprašanj, dialoga s publiko po posameznih predavanjih ni bilo. Kaj vse je sledilo, ne vem. Morje pod Bernardinom je bilo kljub sivini vabljivo. Dnevno svetlobo sem potrebovala tudi za obisk nekega drevesa ob stari cesti med Belim Križem in Strunjanom. Ta kaki ima dobro lastnost, zgleda, da je nikogaršnji, vsaj obira ga nihče. Torej, če sem v novembru v teh krajih, ga razbremenim sama. Open source gor ali dol, točnih koordinat drevesa ne povem.

Na poti iz konference v Mainzu, o kateri bom napisal še kaj v prihodnje, sem se ustavil v Frankfurtu in obliskal par muzejev. Muzej moderne umetnosti je med drugim razstavljal dela kanadskega umetnika Jacka Goldsteina. Dva projekta sta mi bila še posebej draga. Prvi je serija estetiziranih gramofonskih plošč “A Suite of Nine 7-inch Records with sound effects,” s posnetki kot so: Tornado, Nemški Ovčar, Izgubljeni parnik, Plavati proti toku in drugi. Drugi, genialni, MGM 1975 pa je spodaj.

Prihodnji petek odhajam v Mainz. Na povabilo Gutenbergove Univerze bom predaval na oblikovalskem simpoziju z naslovom »Avtorstvo v oblikovanju«. Odzval sem se z veseljem, saj je tema zanimiva in po mojem mnenju trenutno zelo relevantna. Kot pravijo organizatorji:

The third international symposium under the heading "Visual Authorship in Design" is concerned with the self image of the communication designer and his role in society.

The much discussed authorship in design marks a growing concern about self consciousness and responsibility in this discipline. In the midst of a global crisis concerning mutual trust and credibility, the great attraction and the tempting possibilities of communication design compel us to critically reflect on our own work and form a stronger bond with its contents. At the same time there are new fields of work opening up for the designer as an author, reaching far beyond the classic understanding of graphic design.

The symposium aims at highlighting the designer as a responsible co-author and as a visual author of contents. We have invited internationally renowned designers, as well as artists and specialists for design theory, to talk about the different aspects of this field, discuss them and give insights into design practice.

The following five kinds of authorship in communication design will be discussed:
The designer as a visual explorer
The designer as a meaningful narrator
The designer as a developer of intermedial "tools"
The designer as a social critic
The design theorist

When and where are these forms of authorship needed? What are their consequences concerning the relationship between client and designer? What are the consequences of this discussion for the classic picture of the communication designer? What are the resulting requirements for practical work and training?

V prihodnjih dneh bom pripravljal predavanja z naslovom "Socially Responsive Designer". Gre za aplikacijo koncepta družbeno odzivnega komuniciranja na oblikovalca kot kulturnega posrednika. Poskusil bom vzpodbuditi razpravo o tem kaj pomeni dobro oblikovalsko delo in kaj odlikuje vrhunskega oblikovalca. Problem namreč vidim v tem, da v komunikacijski stroki/praksi/poslu še posebej oblikovalci ne zmorejo preseči raven površinske podobe. Posebej problematično je to pri zagotavljanju vrhunskih komunikacijskih rešitev. Kaj vse mora torej odražati podoba, da je relevantna? Kakšen je odnos med podobo in siceršnjo prakso/delovanjem oblikovalcev? Posebej me bodo tudi zanimale različne strategije (vizualno) komunikacijskih studiev v odnosu do družbeno ekonomske realnosti. Razprave na takšnih dogodkih imajo lahko včasih dobre posledice. Ker gre za dogodek z vrhunsko mednarodno zasedbo me tukaj tako zanima tudi vaše mnenje. Kaj bi bilo po vašem potrebno izpostaviti? Pišite mi na oliver afna poper pika si.

Iz pravkar prebrane knjige Poetika prostora filozofa Gastona Bachelarda: Poetični izraz za življenje ni nujno potreben, pa vendar ga krepi. Dobro povedano je element življenja, življenje se v govorici zarisuje s svojo živahnostjo. Jezikovni poleti, ki izstopajo iz običajnega tira pragmatične govorice, so miniature življenskega poleta. /…/ Velik stih ima velik vpliv na dušo jezika. Prebuja zbledele podobe. In hkrati uzakonja nepredvidljivost govorice. Ali ni to, da naredimo govorico nepredvidljivo, vajeništvo za svobodo?

To je vodnjak, ki je junija v malem kraju na Cresu razveseljeval mnoge. V radiusu nekaj metrov je bil skozi okno domovanja lokalnega duhovnika prvič v mestecu prost dostop do brezžičnega interneta. Če si prišel zvečer na trg pod lipo, si ugledal na veliki stari cisterni gručo počitnikarjev s pijačami v rokah, pogosto ob pesmi in glasbi, na drugi strani, ob robu manjšega vodnjaka, pa so posedali z računalnikom v naročju 'priklopljenci', tihi, zbrani in zadovoljni. Prizor je bil lep: trg še iz rimskih časov, mestna vodnjaka, ki sta od vekomaj odprtokodna (vir vode za vse prebivalce), kitare, prenosniki in ljudje iz vseh vetrov, povezani v mirnem večeru.

Ko smo se avgusta vrnili na otok, je bilo že drugače. Ne vem, kako je povzpetniški 'gradonačelnik' dosegel, da je bil na trgu brezžični dostop zaklenjen; vsi, ki smo ga potrebovali, smo morali v njegov nedavno sprivatizirani in grdi lokal, kjer je bila za povezavo potrebna vnaprejšnja konzumacija.

V času jesenskih počitnic je kraj še posebej mil, pogosto sončen in lepo samoten. A ker ni dovolj obiskovalcev, bosta lokal in internet zaprta najmanj do Velike noči.

Prizadeti smo vsi, stalni in zvesti obiskovalci otoka, naključni popotniki, predvsem pa domačini – pri čemer so ti še najbolj sprijaznjeni s postopki svojega mogočnega someščana. Nekako vse bolj verjamejo, da je to v današnjem času grobo, a povsem običajno podjetniško obnašanja.