V zadnjih mesecih so se v našem prostoru pojavili novi mediji, ki jim je skupna skrb za pravičnejšo družbo in boljše življenje /better life/ ter posvečenost dobrodelnosti /samaritanstvo/. Revije so si po konceptu, vsebini in podobi zelo slične. V uvodnih nagovorih popreproščeno in razčustvovano razmišljajo o skrbi do soljudi, do okolja in narave, o nujnosti solidarnosti med ljudmi, o malih in velikih gestah pomoči, o vlogi dobrodelnosti v današnjem svetu. Sledijo oglasi najrazkošnejših jaht, avtomobilov, dragocenih ur, kozmetičnih izdelkov. Potem je tu kaka slikovita reportaže o lakoti ali revščini iz Azije ali Afrike, intervju s priznanim ekologom, z znanim aktivistom ali slovenskim politikom, ki se zavzema za kako modno družbeno dobrobit – skratka nekaj, kar naj bi upravičilo poslanstvo edicije. Vmes se pojavljajo rubrike fetišiziranih izdelkov + cen, brez katerih bi, po mnenju urednikov, dobrodelen in sočuten bralec komaj shajal, ter obvezne družabne kronike z retuširanimi fotografijami slovenskih filantropov, samaritanov, rotarijancev na dobrodelnih plesih, gala večerjah in avkcijah. Tako se danes dobrodelnost predstavlja bralcem, tako se vidijo in doživljajo novi samaritani in takšen je način za pridobivanje oglasov in ustvarjanje profitov za lastnike edicij.

Ne tako daleč nazaj si je država prizadevala biti socialna za vsakogar v enaki meri, v dobrem in slabem. Zadnja leta se polje socialne varnosti naglo oža. Ostaja le usmerjena pomoč tistim, ki to potrebujejo, seveda izključno pod pogojem, da je na razpolago dovolj denarja. Tega je malo in še manj ga bo. Z zmanjševanjem vloge socialne države se veča poudarek na človekovih pravicah, kar se po Baumanu prevaja v pravice, da je vsak prepuščen sam sebi. Vse bolj se vzpostavlja neposredna vez med plačevanjem davkov in denarjem namenjenim ubogim in potrebnim. V nasprotju s principom otroškega dodatka, ki je namenjen prav vsem in predstavlja sodelovanje/vez med skupnostjo in posameznikom, povzroča parcialna/usmerjena pomoč antagonizem med javnim in privatnim - proizvaja se občutek odklanjanja tistih, ki plačujejo proti tistim, ki prejmejo. Na ta način postane moralna odgovornost nekaj, za kar se plača in posledično nekaj, kar si nekdo lahko ali ne more privoščiti. Nauk: če naj bo nekdo dober samaritan, potrebuje denar in mora biti, kot je razvidno tudi iz novih medijev, dober potrošnik. Morala postane ozko vezana na izplačilo sebe ven iz polja kolektivne odgovornosti, na razmišljanje »tvoja vrednost za moj denar« in računanja »value for money« ter »cost - benefit«. Družbeni prostor ter njegova demonstracija v medijih pa estetizirano področje potrošništva, igre in zabave – predvsem pa za nove samaritane fizično in mentalno varno in daleč proč od resničnih problemov in revežev.

Ulici, ki se na levi in desni strani Popra z grajskega hriba spuščata proti Ljubljanici, sta pred nedavnim doživeli stilsko preobrazbo. Nekaj ducatov dreves, ki so tam rasla desetletja in predstavljala habitat mnogim pticam in žuželkam, so požagali, korenine izruvali. Šlo je za sladkorni, kroglasti in navadni javor. »Neprimerna drevesa« so bila podvržena evtanaziji, ker je »obstoječi drevored izgubil svojo osnovno funkcijo, estetski videz.«* Nadomestili so jih z drevesi vrste ginko, uvoženimi iz Belgije. So mlada, suhljata, enotna in pričajo o družbi, ki bolj kot življenje ceni urejenost in uniformiranost. Ginko je sicer zdravilen in estetski, njegovi plodovi pa smrdijo kot hudič, zato bo obe ulici pozno jeseni poleg dreves krasil tudi vonj po bruhanju. Vsem odgovornim za masaker podarjamo naslednjo pesem Toneta Pavčka.

PTICE

Sredi zelene trate raste zeleno drevo. Na njem zame in zate mile ptice pojo.

Če jih nisi čul včeraj, jih poslušaj nocoj. Danes in jutri in zmeraj njihov ščebet je tvoj.

Jaz sem ga slišal davno, ti ga poslušaj zdaj. V njem je zapeto glavno, važno na vekomaj:

da si majhen kot mravlja in velik kot ocean in da v tebi proslavlja sonce svoj rojstni dan.

* Citat je vzet iz sporočila, zapisanega na MOL-ovi spletni strani 11.12.2009.

Prispevek je napisala Saša Eržen, ki piše odlične tekste zase, za otroke, za Karlota, za Poper, za Mladino in za še koga. Saša nam tudi vedno, ravno ob pravem času prinaša CDje in knjige, ki jih še ne poznamo, a jih je nujno potrebno slišati, prebrati. Hvala, Saša, za vse.

Gor, na Gornjem trgu, le nekaj minut hoje proč od novoletnega vrveža, so dve stare, zapuščene hiše skvotale sanje, spomini, poezija in domišljija. Ne moreš ju zgrešiti; dvigneš pogled in skozi podstrešna okna ugledaš čednostno polslečene gospodičnice, če se skloniš in pokukaš skozi težke duri, spoznaš, da polna luna domuje tudi na dvoriščih in ko splezaš na stol, ki te pričakuje prislonjen na steno, uzreš staro ustvarjalnico, ki jo je nekdo pravkar zapustil. V naslednji sobi so povsem delujoče leteče preproge, drugje jata avionov, na vogalu pridem-takoj-trgovinica in še in še.

V (S)lepi ulici se je Tanja Radež prepustila pripovedkam, podobam ter sladkim mimobežnostim in jim dala svoje lepo zapredene pomene in oblike. Vsem mimoidočim pa nepričakovano novoletno darilo.

Oktobra 2009 je AIGA-in Center for Sustainable Design izdal pomembno zastojnsko publikacijo v pdf obliki The Living Principles for Design, ki zaobjema pregled pomembnejših virov na temo trajnostnega razvoja v povezavi z oblikovalskim področjem.

Razlogi za sestavo takega pregleda, ki jih navajajo v uvodnem sestavku dokumenta, so naslednji. Med AIGA-ne člane (oblikovalce, kreativne direktorje, itd.) so razposlali anketo z vprašanjem ali se zavedajo trajnostnostnosti in integracije le te v njihovo profesionalno delo kot enega pomembnejših principov v njihovem poklicu. Kar 87% jih je odgovorilo pritrdilno, ampak jih je veliko med njimi dodalo, da so zelo slabo opremljeni z naborom znanja, ki bi ga lahko uspešno prenesli v prakso. (povzeto po http://www.livingprinciples.net/index.htm).

To so storili v obliki pdf dokumenta z zelo dobro in jasno oblikovanimi shematskimi preglednicami, ki jim sledijo krajše predstavitve temeljnih del, publikacij, spletnih strani, ki se na tak ali oni način ukvarjajo s principi oblikovanja z družbeno odgovornim spinom.

Zelo uporabna in pregledna se mi zdi shema na tretji strani pdf dokumenta z naslovom The landscape. Shema je zasnovana v obliki križne sheme s presekom x in y premice, kjer so publikacije razvrščene po njihovem vsebinskem kontekstu. Tako x os razmejuje dela med tista, ki služijo bolj kot vsesplošna inspiracija in tista, ki obravnavajo konkretne akcije. Y os pa jih razvršča glede na splošnost obravnave problematike trajnostnega razvoja ali pa se loteva problematike na specifične področju. Imena samih projektov, publikacij, so vmeščena na svoja mesta v obliki barvnih krogov, ki še bolj podrobno označujejo vsebinsko značilnost posamezne publikacije. Kolobarji se tako delijo na 4 različne barve, ki označujejo: zelena barva (environmental protection), modra barva (economic health), viola barva (cultural vitality), oranžna barva (social equity).

Dokument je zelo dobro nastavljeno izhodišče, ki nam tudi z zelo pregledno zasnovano vizualizacijo podatkov pomaga do bolj celostnega vpogleda v ta vedno bolj pomembnen vidik znotraj oblikovanja. Pomembnejših del na to temo je seveda nastalo še več in verjamem, da bodo dokument še nadalje izpopolnjevali in ga - upam da, dopolnili z nekaterimi viri, ki niso pretežno "Made in USA". Celoten pdf dokument in več informacij dobite na AIGA-ini spletni strani znotraj sekcije Center for Sustainable Design.

Pred štirinajstimi dnevi, potem ko se je unesel najhujši naliv, sva se s publicistko Jano Valenčič pridružili demonstrantom na Prešernovem trgu. Koliko jih je bilo zbranih na samem trgu in okoliških ulicah, ni bilo mogoče presojati. Vsekakor se je okrog odra gnetla množica in že tako nevelik trg je bil razdrobljen na ločene prostore med velikim odrom, gostinskim lokalom, ravnokar postavljeno novoletno jelko /ali z njo MOL ni mogel počakati dan ali dva?/ in stojnicami.

Žal nama je bilo premočenih ljudi in srčno sva si želeli, da bi demonstracije uspele v svojih upravičenih zahtevah. Skoraj enako pomembna se nama je zdela širša sporočilnost demonstracije politikom, sodelujočim ali le opazujočim delavcem, ostalim Ljubljančanom in vsej javnosti.

Nekaj opažanj/vprašanj, o katerimi bi morali organizatorji strokovno, taktično, a tudi empatično razmišljati:

1. zakaj izbrati/ali si pustiti vsiliti/ za osrednjo lokacijo demonstracije Prešernov trg, ki je za tolikšno množico ljudi premajhen? Oder, razprostrti turistično - gostinski lokal, stojnice in košata novoletna jelka so prostor fizično in simbolno fragmentirali in demonstrante atomizirali, ko bi ti morali najbolj občutiti medsebojno povezanost, energijo in moč?

2. kaj sporočilnostno pomeni lokacija in ikonografija prostora, ki je identična komercialnim dogodkom, najrazličnejšim političnim shodom, predvsem pa vsemu mestnemu entertejningu?

3. kaj pomenijo elementi rok koncerta, ki so povsem enaki drugim zabavam? /In če že Pankrti, zakaj vsaj tudi oni niso ogrnjeni v sindikalne brezrokavnike, ne pa v neke paravojaške srajce?/

4. zakaj ob zahtevi po minimalni plači v retoriki nastopajočih umanjkajo širše perspektive in vizije? zakaj nikjer ne nastopa solidarnost, tako v nagovarjanju javnosti, a tudi vsaj simbolnega navezovanja na internacionalo, na delavce drugih držav, svetov, na izbrisane ....?

5. zakaj ni najmanjših solidarnostnih gest, npr. stojnic z vročim čajem za vse demonstrante? Zakaj ni nobenih resnih poskusov povezav z nevladnimi organizacijami, društvi upokojencev, kulturno-umetniškimi skupinami, ki bi se zagotovo v določenem obsegu odzvale na ustrezna povabila k podpori delavcem /stojnice, ustvarjanju transparentov, prostorske intervencije, igralnice/varstvo za otroke stavkajočih/ ....? In še, in še.

Na misel mi prihaja knjiga aktivista Stephena Duncomba Re-imagining Progressive Politics in an Age of Fantasy, o kateri je v enem od blogov že govoril Oliver. V knjigi Duncombe raziskuje kako/kdaj uporabiti, predvsem pa kako transformirati tehnike spektakelskega kapitalizma v orodja družbenih sprememb. Aktivistom, levim politikom in pacifistom očita, da se prezentirajo tako, da izpadejo šibki, mračni, dolgočasni, včasih elitistični – predvsem pa povsem z mankom emocij in strasti, ki bi imele motivacijski potencial / »…..brez domišljije, brez sanj si ljudje ne moremo predstavljati drugačnega, boljšega sveta.«/. Duncombe seveda razume, da se progresivna gibanja ne želijo reducirati na blagovne znamke, ki jih upravičeno dojemajo kot komodificirane fetiše in intelektualne redukcije, a po drugi strani opozarja, da so tudi takšna gibanja, organizacije in zamisli že brendirana, če ne drugače, iz strani nasprotnikov, medijev, javnosti. Zato jih opozarja naj začno mnogo bolj paziti na vsa svoja samopredstavljanja, sporočanja, prireditve, ki jih organizirajo itd. V sklopu tega razvije tudi tezo o možnosti uporabe spektakla, vendar etičnega in na povsem drugačnih osnovah participacije, vključevanja, odprtosti, transparentnosti…

Osebno mi je ljubša rahla zadržanost, okornost in pridih preteklih časov v komuniciranju slovenskih sindikatov kot da bi uporabljali površne slogane in spolirane podobe, ki bi jim jih skovali profesionalni PR svetovalci iz komercialnih področij. Vseeno si sindikati delajo veliko škodo - po nepotrebnem zgubljajo neponovljive priložnosti in dragocene točke. Želela bi si, da sindikalni organizatorji pričnejo resno razmišljati tudi v tej smeri.

Jana Valenčič, svetovljanka, ki je preživela velik kos svojega življenja na različnih koncih sveta in, ki ima oči ter srce na pravem mestu, mi sočno piše »….pogrešala sem kotle z golažem....pogrešala sem tudi, da bi se udarno petje iz grl množice nadaljevalo tudi po začetku. Raje ko ozvočenje, bi imela obaro. In dogodek pa bi bil bolj avtentičen in cenejši, če bi liderji stali na stopnicah Prešerna in vpili skozi megafone, kot nekoč. Pa še to: Bolj udarno je hoditi kot stati. Zakaj se sindikati niso vili po ulicah , za transparenti, harmonikami in godbami na pihala? in sigurno bi morali pred parlament in sedež vlade, tudi če potem za golaž in čaj končajo pred cerkvijo, pesnikom, bifetom in prazno novoletno smreko. Bistvo množičnega protesta je participacija in inkluzivnost. Dvigati pesti v zrak je začetek, ampak kje so Hej brigade hitite, Le vkup le vkup uboga gmajna. Slovenija ima dovolj borbene preteklosti, da ne rabi koncerta Pankrtov za tak protest.....«

Kot veste začenjamo z novim večjim projektom na področju trajnostne mode. V prihodnjih dveh letih, kolikor bo projekt v prvi fazi trajal, bomo o modi še veliko govorili. Tukaj moj prvi doprinos k tej temi na našem blogu. Spodnji deli sem občudoval že leta 2004 v reviji Harpers magazine, danes pa sta mi ponovni prišli pred oči...Zanimivo pa bi se bilo tudi pobliže spoznati z drugimi deli avtorja.

In evo. Poper se je prijavil na razpis MOL-a za projekt Ljubljana - Svetovna prestolnica knjige. Projekte, ki smo jih poslali, smo napravili z veseljem in trudom, navsezadnje gre za pomembne stvari, knjige in kultura povezana z njimi nam je na Popru namreč zelo blizu. Žal na razpisu nismo bili izbrani. No, to za nas niti ni nek večji problem. Večjo težavo pa vidimo v butalski logiki, ki jo izkazuje celoten postopek izbire projektov. Za ilustracijo objavljamo spodnji mejl, obvestilo, ki smo ga prejeli od Mestne občine.

Če si MOL prizadeva za dober projekt je namreč njihova metoda nadvse čudna. Kako je namreč mogoče izbrati najboljše projekte, če so ti izbrani še preden je komisija pregledala vse prispele prijave? Da bi bila zadeva še bolj hecna, pa je komisija ustavila postopek točno preden so na vrsto prišli naši projekti.

No, brez neke hude krvi seveda.. Vseeno pa smo tole cvetko želeli podeliti z vami.

---------- Forwarded message ----------

From: XXXX XXXXXXX
Date: 2009/11/11
Subject: RE: Rezultati razpisa
To: katarina pollak

Spoštovani, rezultati bodo znani predvidoma v prihodnjem tednu. Žal pa vaše vloge niso bile obravnavane, ker na sklopu Knjiga in mesto zmanjkalo sredstev. Skladno z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo se vloge prispele na javni poziv, obravnavajo po vrstnem redu prispetja do porabe razpoložljivih sredstev. Zaradi velikega števila kakovostnih in ustreznih vlog vloge od vključno številke KM47 ne bodo obravnavane. Vaše vloge imajo številke od KM48-KM54 in so bile na pošto oddane 26. avgusta 2009 po 19. uri.

O rezultatih boste obveščeni po pošti.

Prijazen pozdrav,

XXXX XXXXXX

Oddelek za kulturo MU MOL

Tukaj.

sicer sem obljubil, da bom napisal kaj o vtisih s konference, a se mi zdi, da bi tole v tem trenutku raje podelil z obiskovalci našega bloga...