Včeraj smo se v Ljubljani zbudili še v eno megleno nedeljsko jutro. Ob vroči kavi in dobri knjigi sta se vsiljevali dve misli: kako lepo jutro se mora pravkar odvijati na morju (1 ura vožnje) in kako mamljivo je branje knjige vse tja do kasnega kosila. No, tu in tam je pocukala še malo sitna misel na vabilo na skupinsko jogo ČUTI; MISLI; DELUJ. Kako le? V tem mrazu? Na betonu? Pred očmi mimoidočih? Zakaj že?

Preskočimo proces trmarjenja osebne inercije in rezistence.

Ob 10.50 je bil Kongresni trg skoraj prazen, že čez nekaj minut pa nas je kakih štirideset odvijalo blazine na ploščadi pred Univerzo. Kot napovedano se je v tišini pričela skupna vadba, vsak s svojim znanjem in izkušnjami, vsak v svojem in v nekakem skupnem ritmu. Po tridesetih minutah se je vadba v tišini zaključila z nekaj omi, ki so vsaj za sodelujoče lepo in polno odzvanjali na prostranem trgu. Potem so se ljudje, ki se med sabo večinoma nismo poznali, razšli.

Ne vem, kaj so v tej naši družbi spektakla zabeležile kamere in številni fotoreporterji, še manj, kaj si je mislila dokaj velika gruča radovednežev. Pravzaprav ne vem niti, kaj so si mislili ostali udeleženci – razen, da so bili videti zadovoljni.

Zame je bila to vadba joge in vadba skupnega in skupnostnega: čutenja, delovanja, uresničevanja namere. Skupen vložek, skupno zadovoljstvo, skupna izkušnja, ki je vsaj prehodno izgnala še mraz iz teles. Fino vajeništvo za jogo in za nekaj drugega.

Da se je po skoraj treh tednih nebo nad Ljubljano odprlo v sonce, je bila še ena čudovita sinhronost.

Morda škoda le, sem kasneje pomislila, da se skupno dihanje ni odvijalo pri šotorih na Borzi ali pred FF.

Zadnje čase iz najrazličnejših področij vznikajo dragocene pobude: premišljene, artikulirane, horizontalne, nesponzorirane in nebrendirane. Naprimer: skupna praksa joge v javnem prostoru (med ostalim tudi nekak jogistični reclaim the streets?), ki bo potekala istočasno v različnih mestih v Sloveniji in Tuzli, ČUTI, MISLI, DELUJ.

Iz vabila: "Zato ti pravim: Pridi 27.11.11, ob 11.00 na Kongresni trg v Ljubljani. Vsak s svojo blazino. Vsak s svojo prakso joge. Vsak sledi sebi ali prisluhne drugemu. Deluj. Deluj odgovorno in sočutno. Dogodek bo potekal v tišini."

Kakšni so ljudje izza vabila? Nekaj jih poznam. Resno mislijo, kar pišejo; še več: to tudi živijo.

Davišnja akcija ameriške policije v stilu antiterosrističnega napada na miroljubne protestnike (in njihove knjige) v parku Zuccotti je samo še enkrat (pre)več odkrila vso brutalnost, norost in kratkovidnost ljudi, ki vladajo v ZDA in še mnogo kje. Če kdaj velja, velja zdaj: Zuccotti je mrtev, naj živi Zuccotti!

Človek, jezi se! - Jeza je v zraku. In ima jasno funkcijo: sproži, aktivira, postavi meje temu, kar še dopuščamo in česar več ne. Danes se o njej govori veliko in upravičeno; vanjo polagamo upanja, da nas bo prebudila iz omrtvelosti in ponesla k spremembam, za katere se brez nje bojimo, da so nemogoče.

Bachelard, epistemolog, fenomenolog, raziskovalec domišljije in poetičnih podob opisuje in utemeljuje jezo, ki je potrebna za akcijo, še posebej na samem začetku. » Here we have the creative force of anger. Wind is the elemental air image of anger that is everywhere and nowhere. It has no shape, but creates the whirlwind, the vortex, and the vortex is the wind of creation. As by a provocation, the world is created through anger. Anger lays the foundation for dynamic being. Anger is the act by which being begins. However prudent an action may be and however insidious it promises to be, it much first cross of a small threshold of anger. Anger is the acid with which no impression will be etched on our being. It creates and active impression. (Air and Dreams, 227)«.

V teh dneh je veliko govora (dajmo dodati, da upravičeno) o monetarni plati kapitalizma, o finančni diktaturi ali nadvladi finančnih lobijev, le malo pa slišimo o drugih elementih kulture kapitalizma, katerih eden najpomembnejših in vendar najmanj omenjanih delov je oglaševanje. V oddaji RTV Slovenija, Studio City, v ponedeljek, 17.10. smo bili v prispevku novinarke Julije Vardjan tako priča eni redkih kritičnih omemb oglaševanja v našem »mainstream« medijskem okolju. Čeprav oglaševanje predstavlja enega najbolj odgovornih elementov za trenutno stanje družbe, to seveda ne preseneča, saj večina medijev živi ravno od oglaševanja in so zato do njega toliko manj kritični. Zagovarjali bomo tezo, da je ustrezna ureditev področja oglaševanja, ki je danes za večino ljudi tako vseprisotno in samoumevno, da ga lahko enačimo z zrakom, ki ga dihamo, eno bistvenih vprašanj reševanja trenutne globalne krize.
Več