Pred kratkim sem se navdušil nad plastično kamero z imenom Diana. Gre za remake kamere, ki so jo izdelovali v šestdesetih in po kateri je nastala skovanka Toy camera. Takrat so jo prodajali za en dolar in ker kljub temu ni postala prodajna uspešnica so jo delili kot darilo k drugim prodajnim artiklom.

Posebnost kamere je njena plastična leča in zaradi poceni proizvodnje tudi "nepravilnosti" v celotnem mehanizmu, ki povzroča posebne vizualne efekte pri fotografijah. Ponavadi so malce zamegljene, barve pa so retro, mehke in prelivajoče, robovi pa zaobljeni, posebej neostri in odvisno kako vešči ste z menjavanjem filma, včasih tudi čisto črni. No, seveda so nihanja odvisna od filma, ki ga uporabljamo, vsekakor pa je fotografiranje z Diano nepredvidljivo. Včeraj sem dobil prve fotografije. Uspelo jih je malo. Večina jih je bila premalo osvetljena, ampak to me niti ni tako motilo, saj se še učim uporabljati tole plastično pripravico.

Kar mi je posebej všeč je rokovanje s pravim filmom. Po letih fotografiranja z digitalnim foto aparatom je to popolnoma druga izkušnja. Tudi fizične fotografije so zaradi materialnosti veliko lepše od digitalnih prikazov na ekranu računalnika. Tukaj si lahko preberete več o Diani, ki jo je obudil uspešen avstrijski projekt Lomography. Zgoraj pa je fotografija dela zasebne zbirke cd-jev, slikane sicer ob močnem soncu, v škatli zunaj na vrtu...