Krojač Molan se je dolgo trudil s šivanjem suknjičev, a mu delo ni uspevalo. Nekoč je kar tako, iz golega veselja, izdelal iz odrezkov blaga stare flanele in bombaža prtiček ter vanj uvezel misel:
VESELITE SE S STRAHOM.
Njegov znanec Lundmark je na steni ugledal prtiček, se globoko zamislil in si zaželel, da bi ga kupil. Svojo željo je razložil z besedami: »Tale prtiček ima opravka z dušo in večnostjo.« Na Molanov skromen odgovor, da je besede le pobral iz Knjige psalmov, mu Lundmark pravi: »To že, ampak naredil si jih velike in jih tako našil, da lahko visijo na steni. Besede vedno obstajajo, ampak ko jih izrečeš ali črkuješ ali obesiš na steno, takrat šele zaživijo.«
Ta izjava je prevzela krojača Molina, nikoli je ni pozabil, do besede jo je poznal do konca svojih dni. Svoji ženi je rekel: » Besede so zravnale omahljivca in klecajočim kolenom so dale moč.« (Zgodba je povzeta iz knjige Lepa Mareb švedskega pisatelja Torgnyja Lindgrena).
V današnjem času nas od vsepovsod nagovarjajo množice izpraznjenih besed ter puhlih govoričenj, ki plitvijo razumevanja življenja in sveta. V našem studiu kot krojač Molan verjamemo v besede - v njihovo kreativno in preoblikovalno moč, v vlogo njihovega pomena, ritma, notranje lepote in poezije. V to, da jih je potrebno iskati, jih raziskovati, gnesti in premišljeno uporabljati. Ko se človek dolgo poglablja vase, v ljudi ali v stvari, misli in besede nekako same izplavajo, se počasi destilirajo in zgostijo. Včasih v misel, ki se izrazi v stavku ali dveh, včasih morda v verz ali eno samo besedo. Te besede so pomembne, pripovedujejo o bistvu oseb in o stvareh, pokrivajo pot, ki jih je pripeljala do sedanjosti in govorijo o njihovih zavzemanjih v prihodnje. Stopnjujejo njihovo bistvo in navzočnost.
Po dolgem razmisleku o najrazličnejših vidikih in plasteh Filozofske fakultete smo v studiu prišli do besede TUHTAM. Tuhtanje kot avtonomno osebno in skupinsko, globoko in dolgotrajno razmišljanje. Kot dejavnost, ki so ji ljubši uvidi, ki porinejo misel naprej in globlje od ustavljanja ob dokončnih resnicah, ki kličejo k obrambnosti in zavezanosti. Kot pripravo za odziv, za dejanje. Pa tudi kot preprosto radostno početja duše.
Na Filozofski fakulteti so ob svojem jubileju besedo/misel prepoznali kot svojo; kot da je bila od vekomaj tam in je čakala, da se jo ponovno prikliče in izreče. Celo grafična lepota črk, ritem in nekakšna simetrija besede TUH*TAM je oblika , ki nastopa skoraj kot sigil – napisana bo delovala v obe smeri - navznoter in navzven - te pomembne izobraževalne in raziskovalne institucije.
|