Skoraj že v mraku se po neznosno vročem in malcene tesnobnem tednu peljem k Petru in Ireni Hawlina v Lipico pri Škofji Loki. Na poti med polji koruze in pšenice razmišljam o kopanju v Sori. Koomaj se usedlemo pod jablano, da bi opazovali prihajajočo nevihto, povsem mimogrede in z obžalovanjem porijavim, da imam s seboj brisačo, saj da sem cel dan upala, da bomo lahko skupaj bredli po plitvinah pod mostom. Morda pa po nevihti, rečem kar tako. A pri Petru je redko kaj kar tako. Še isti hip se sedaj že v prvem dežju vkrcamo v avto. Čez drn in strn, po kuclastih kolovozih, skozi goščo in blato in kljub Ireninim vzdihom in skrbi, da bo avto nasedel ali se pogreznili v živ pesek, se pripeljemo na tiho obrežje Sore.

V trenutku sva s Petrom v vodi, dež veselo pada, Peter odkrije zdravilno blato, se z njim maže po celem telesu in se preoblikuje v grške atlete. Zraven kot običajno zanosno tuli, Irena na obali postalne fotoreporter, jaz pa srečen mrož.

Potem se vračamo po drugi poti skozi sosednjo vas. Še moker in pol gol Peter ugleda staro štirno, ki jo je vredno poslikati in naju z Ireno po mali lekciji o fotografiranju povabi na dobro večerjo.

Bil je lep, viharen in občasno z milo luno obsijan večer.