V navidez zaspanem Zurichu se ogromno dogaja. Tu le o dveh razstavah, ki kot da nimata nič skupnega.

Ena je v Museum fur Gestaltung, v modernistični zgradbi Adollfa Stegerja /1933/, med glavno železniško postajo, Joseph Strasse in odsluženo pivovarno. Odvija v prvem nadstropju, številčni obiskovalci različnih starosti, a še najbolj tisti iz kreativnih industrij, delavni in z beležkami, posedajo pred mnogimi ekrani s slušalkami na glavi. Naslov razstave je Typography in motion in raziskuje najrazličnejše pojavnosti in oblike posameznih črk, besed, tekstov v glasbenih spotih, v informativnih oddajah, oglaševanju, filmskih najavah, risankah, oživljenih lootypih, medijskih stenah. Besede, tipografije, ritem, glasba, barve, oblike – seštevek pomenov in estetsko čustveno-mentalnih vplivov.

Na drugem koncu mesta, malo dvignjeno na griču, a seveda nedaleč od jezera, med tihimi starimi z denarjem obloženimi vilami in znotraj velikega parka je Rietermusem. Historični zgradbi, ki ji je pravkar arhitetkt Grazioli prizidal Smaragd - nevelik pritličnen, z zelenimi vzorci okrašen stekleni kubus ima večnadstropne podzemne razstavne prostore. Tu se obiskovalec skoraj obredno spušča po stopniščih globoko v lepo leseno drobovje, kjer je razstava Jungove Rdeče knjige. Po razhodu s Freudom, v letih strokovne osamljenosti, dvomov in osebnih kriz, je Jung kopal po svoji psihi/duši, vstopal v svoje sanje, vadil aktivno imaginacijo, se morda soočal z bližino shizofrenije, ter vse to ritualno beležil v črki in v sliki v ogromno, težko, v rdeče usnje vezano knjigo. Kaj vidimo? Gosto popisane tekste s pedantno gotsko kaligrafijo, barvne podobe sanj, vizij, demonov, spoznanj in groze. Posameznosti je potrebno prebrati kasneje, na primer na internetu, saj so kuratorji opremili razstavo, ki se nahaja v večjezični Švici, le z nemškimi teksti. /Zanimivo za drugič - saj ni tema tega bloga/. Sosednje razstave zelo stare japonske in afriške ilustracije in plastike umetniško popravljajo vtis Jungovih malcene kičastih upodobitev, ahkrati s svojimi arhetipskimi in večnimi podobami pristojajo zraven in dopolnjujejo Junga.

Sprašujem se, kaj bi pomenilo za razstavi, če bi jima zamenjali lokaciji. Rdečo knjigo bi torej našli nedaleč od Hauptbanhoffa, v prvem nadstropju svetle in oglate hiše, animirane črke, tipografije in tekste pa globoko pod zemljo starega parka, povezanimi z afriškimi arhetipi? Bi jih drugačno dojeli, bi imele drugačen vpliv, bi spoznali, da gre za novo podobje, ki gradi kolektivno nezavedno ljudi 21. stoletja? Bi se strinjali z Jungom, da podobe predhodijo besedam, a da so besede seveda podobe, kot je to vsakemu jasno iz razstave Topografije v gibanj? Bi nas še bolj zanimalo temeljno spoznavno polje in skrivnosti procesa imaginacije, ne pa le praktična in uporabnostna kreativnost današnjih kreativnih industrij?