KAKO PRITI DO DOBRE HIŠE?" je bila nosilna tema nedavnega arhitekturnega foruma, na katerega smo bili povabljeni predavatelji iz različnih področij.

Veliko govora je bilo o varčni, pametni, ekološki hiši, o dobri gradnji, o arhitekturnih problemih in slabih plačilih, pa tudi o novem zavedanju vloge skupnosti in produkrivnih sobivanj.

Moj prispevek je skušal povabiti poslušalce k še drugačnim mislim o hiši/domu skozi perspektivo DOM-otožja in v DOM-išljije. Tu povzetek:

DOM/o/TOŽJE

Predlagam, da si pogledamo pot do dobre hiše/ doma še drugače – skozi perspektivo duše. Duša je danes arhaičen koncept, brez znanstvenega in kulturnega kapitala, še psihologija je pozabila nanjo. Vseeno sem prepričana, da ima njena perspektivičnost, gledanja na življenje /predvsem na vsakdanje življenje, pa tudi njegov preplet z globoko osebno etiko + poezijo, beri E. Casey, G.Bachelard, J. Hillman, R.Veneigham, F.Berardi,G. Deleuze/ potencial, ki je vse bolj radikalen, malcene prevratniški. Koncept duše ali morda za današnje nadzore bolj sprejemljiv koncept globoke poetičnosti/imaginacije življenja se imanentno upira ideologijam, prisili mode, trendom, potrošništva in trga.

Kaj je duša? Vsi vemo, čutimo, kaj pomeni, da nekoga boli duša, da je malodušen (in ne depresiven kakor veli taksonomija psihiatrije), ali da se nekdo rodi s staro dušo, da nekaj narediš za svojo dušo, a ko skušamo te pojme razložiti, se trmasto izmikajo opredelitvam in definicijam. Tudi to, da ima hiša/ dom dušo začutimo takoj, ko vstopimo v prostor. Ne vemo pa, kje naj občutek zagrabimo – vsekakor ne gre za estetiko, staro pohištvo, trende, znane blagovne znake, niti ne le za dober okus. Morda smo bližji, če občutke razumemo bolj kot da gre tu za plastenje in zapredanje spominov, vtise neposredne in neke davne, ne nujno fizične preteklosti, odprtosti do sedanjosti in sanjarjenj o prihodnosti, gre tudi za odtise močnega, vitalnega vsakdanjega in obrednega življenja, gre za vtiskavanje misli, za osebno in singularno prostora in seveda tudi za globoko, večplastno, včasih neočitno in dvoumno lepoto, s primesmi čudaštva, ekcentričnosti, obiski prismuknjenosti.

Če se vrnemo k hiši – tako kot življenje, hiša/dom utripata v ritmih prihajanj in odhajanj. Ko smo dom, nas varuje,spočije, nam nudi prostor za našo intimnost, misli, domišljijo, sanjarjenja in vizijo, da se spet odpremo življenju in svetu; ko smo dolgo, morda predolgo daleč in drugje, se prikrade misel na dom. Sladko grenko domotožje. DOM –o –TOŽJE, toži se nam po domu. Kaj pogrešamo, atmosfero, neke vonjave, barve, strukture, teksture, dotik kljuke na vhodnih vratih, škripanje stopnic, lep padec jutranje svetlobe?

Predlagam vam, da ko razmišljate o svoji bodoči hiši/domu, to storite tudi skozi zasanjana vprašanja - po čemu se mi toži, ko me obišče DOMOTOŽJE?