Ko sem konec lanskega leta objavljal izbor glasbenih izvajalcev in njihovih pesmi, ki sem jih v preteklem letu še posebej rad poslušal sem iz meni neznanega razloga pozabil tistega, ki sem ga vrtel največ. Morda pa ni želel biti objavljen!? Včasih se umetnost skrije in ne želi pred oči javnosti. Ponavadi se to zgodi takrat, ko je najboljša. Sorry Sufjan, napravi še komu drugemu veselje.

<
Pred kratkim so nas novinarji povprašali, kaj se dogaja s kampanjo Real Beuty, ki je promovirala izdelke Dove s prikazovanjem polnokrvnih, pegastih, zgubanih, okroglih, zanimivih in zadovoljnih žensk. Vsi se spomnimo, da je akcija požela vrsto pohval in je obetala možnosti spremembo kurza v mejnstrim oglaševanju. A kaj se je kasneje zgodilo? ( V oklepaju, a nikakor ne mimogrede, v kinu Vič pravkar vrtijo resnični in pretresljivi Biutiful , Ču-do-vi-to. Pojdite ga pogledat!)
<
Tu izseki zgodbe Dove in nekaj mnenj:
<
Dove's "Real Beauty" ad campaign has received praise for bucking the trend of waif-thin models in favor of curvy, natural, "real women." But Dove faced a PR backlash Tuesday after an ad appeared on the New York City Craigslist searching for "flawless" non-models for the soap maker's next commercial. "Beautiful arms and legs and face... naturally fit, not too curvy or athletic!" the ad read. "Beautiful hair & skin is a must!!!" The ad has since been pulled, and Dove says it never approved the wording. But the question remains: Is Dove's concept of female beauty as "all-inclusive" as it claims?
<
Shame on you, Dove: "There is something very gross about all of this," says Hortense at Jezebel. Dove thrived by challenging our culture's definition of beauty, but now we see its "'come as you are' campaign" has "an 'if you're flawless, that is' clause attached." This glimpse into the confused minds of the Dove PR machine is both "hilarious and tragic" — and it shows how flawed the "real beauty" campaign itself truly is. "Craigslist ad hints that Dove wants 'Real Women,' but only if they're flawless"
<
Dove doesn't deserve the backlash: Of course Dove wants fresh, scrubbed-clean women, says Jim Edwards at BNET. They're advertising soap! "It's difficult to get across a focused message about 'clean'" if the models don't have unblemished skin. And even if Dove's "real women" are a little short on flaws, they're a lot more diverse and interesting than the emaciated teens featured in most ads.
<
Let's hope Dove learns its lesson from this blunder: Dove's campaigns may be more well-intentioned than most, says Verena von Pfetten at Styleite, but the company still is focused on the bottom line. If Dove wants to translate its ads into higher profits, it will have to learn from this gaffe and show its customers the truly diverse assortment of "models" they really want to see. For good measure, Dove might "make a concerted effort to feature a scar, or another tattoo."

Kdaj pa kdaj zahtevajo evropski projekti, da se zglasimo v Bruslju. V imenu stroškov je zaželeno, da prideš ob prvem svitu direktno iz letališča na jutranji sestanek, kjer skupaj z materiali in z osebnim imenom na priponki presediš dolgo srečanje ter se po možnosti še isti večer vrneš v domačo provinco. Ker se od našega studia pričakuje kreativne ideje in sodelovanja v viharjenju možganov za še nevidene projekte, se nam ta praksa zdi povsem kontraproduktivna. In se ne damo. Prespimo v Bruslju, pohajkujemo po mestu, nekateri pijejo pivo, drugi jemo vafle in belgijske čokolade, gremo v predmesten teater ter obiščemo kak muzej. Na primer skoraj povsem nov Magritttov muzej.

Magritte je za naše delo/ recimo produkcijo progresivnih komunikacij/ zanimiv: raziskuje odnos besede in podobe, označencev in označevalcev, preučuje in dvomi v resničnost reprezentacij, vizualno razbija samoumevnosti, vzpostavlja in razstavlja iluzije, povezuje nepovezljivo ter postavlja gledalcu uganke in naloge. Je svojevrsten in pomemben surrealist, dadaist, konceptualni ponarejevalec in eksperimentator z velikim vplivom na vrsto pomembnih umetnikov in na pop kulturo (poslednje si sam ni štel v čast). Na veliko je prijateljeval z dobrimi pesniki, ki jim je naložil poimenovanje vseh svojih slik - še en Magrrittov konceptualni pristop, dodaten sistematičen dialog med izdelkom enega umetnika in doživetjem, idejo, asociacijo, besedami drugega.

Ogled galerije se prične v tretjem nadstropju z Renejevo mladostjo in poskusnimi slikami v klasičnem impresionističnem stilu in pristane s starostijo v pritličju, ko je ponovno množično slikal, niansiral in raziskoval slike iz svojega zlatega obdobja, za katere je bil ameriški trg pripravljen dobro plačevati, medtem ko je ta isti trg zavračal kakršnokoli odmikanje in slikarjeva drugačna iskanja. Za trmaste je tu še klet s projekcijami iz Magrittovega življenja in življenja njegovih zanimivih sodobnikov.

Ker je danes 14. februar, predvsem pa, ker je nemogoče to prezreti v kateremkoli nadstropju, bo tu govora še o Reneju in Georgette.

Rene in Georgette sta se že kot otroka prvič ugledala na vrtiljaku (Mary-go- round!), se ponovno še kot zelo mlada srečala in takoj poročila. Od takrat, lahko beremo prav nič razčustvovano izpoved Georgette : »se nisva ločila nikoli več«. Torej Rene je oboževal Georgettin obraz in telo, opazoval, risal, upodabljal jo je v vseh obdobjih njenega/njunega življenja. Baje je le redko in nerad uporabljal druge modele kot svojo ženo. Najprej jo vidimo mlado in navihano, potem zagonetno, samozavestno ženo, kasneje zrelo in lepo…. Enako velja za telo, ki skozi spust nadstropij dozoreva, a ohranjalo neko milo prožnost in neizmakljivo erotiko - ne samo na slikah, ilustracijah, tudi na mnogih fotografijah, ki govorijo o prijateljstvih, zaupnostih, uspehih in tudi občasnih umikih. Ca ce n'est pas une pipe mais c'est une femme..

Dober par, redek par, lep par sta bila ta Rene in Georgette.

Nikar ne mislite, da sta raznežila le mene: ko sem iskala kako njuno sliko, sem naletela na pesem Paula Simona: Rene and Georgette Magritte with their Dog after War

Veliko se ukvarjam z imaginacijo, ki jo ne najbolje prevajamo v domišljijo. O njej bom v prihodnje veliko pisala. A za zdaj vabilo k Nabokovu, ki je eden najbolj imaginativnih avtorjev. Njegova domišljija je povsem druge vrste kot tista Julesa Verna (ki ga danes Google fino grafično obeležuje) – Verne z domišljijo vidi v prihodnost, daleč pred znanostjo, ali pa jo že kar ustvarja, Nabokov pa prodira v globine (ne v Središče zemlje- tja gre spet Verne), ampak v skrivne in zamotane rove duše.

///Mimogrede: Ada ali strast, moja najljubša Nabokova knjig, je vročična in nemogoča in ne nerealizirana vseživljenjska ljubezen dveh, ki nista rasla kot brat in sestra, čeprav sta to bila in sta to tudi skoraj povsem pravočasno zvedela. Nabokov je pripovedovalec z najbolj razigranim, imaginativnim jezikom, ki lahkotno in natančno menjuje podobja, kulture, barve, porekla, ritme in refrene. Zgodba je veličastna, a jezik, jezik je tak, da se lahko samo čudiš, od kje, iz kolikih življenj in kolikih sanj to jemlje///.

Ta Nabokov pa je imel še eno veliko strast - ne samo knjige, niti le ženske, ampak - pisane metulje. Znal je prepotovati cel svet in dneve potrpežljivo čakati na kakega neobičajnega metulja, znal je metulje po svoje klasificirati in z vso svojo imaginacijo razmišljati o njihovem življenju, poreklu, zgodovini. Tako je prišel do za zdravi razum neverjetne teorije nastanka nekega posebnega čilenskega zamolklo modrega metulja. Nabokov je pravi primer sanjajoče znanstvene imaginacije, do katere so bili resni, ta pravi znanstveniki, kot se zanje vedno spodobi, povsem nezaupljivi in nejeverni.

Preberite si uradno poročilo (več o sami domišljiji pa v prihajajočem desetletju).

Vladimir Nabokov may be known to most people as the author of classic novels like “Lolita” and “Pale Fire.” But even as he was writing those books, Nabokov had a parallel existence as a self-taught expert on butterflies.
He was the curator of lepidoptera at the Museum of Comparative Zoology at Harvard University, and he collected the insects across the United States. He published detailed descriptions of hundreds of species. And in a speculative moment in 1945, he came up with a sweeping hypothesis for the evolution of the butterflies he studied, a group known as the Polyommatus blues. He envisioned them coming to the New World from Asia over millions of years in a series of waves.
Few professional lepidopterists took these ideas seriously during Nabokov’s lifetime. But in the years since his death in 1977, his scientific reputation has grown. And over the past 10 years, a team of scientists has been applying gene-sequencing technology to his hypothesis about how Polyommatus blues evolved. Last week in The Proceedings of the Royal Society of London, they reported that Nabokov was absolutely right.
“It’s really quite a marvel,” said Naomi Pierce of Harvard……

Na internetnih vremenskih napovedih so že od sobote narisani popolni rumeni krogci brez sence oblaka, a sonca ni. Naj se kujamo? Ali pa do nadalnjega voljno sprejemamo stvari življenja kot so?

Se gre kdo kopat na Bled?